vselepoinprav.si

Zadnjikrat sem Gilmorice* gledala, ko sem se še prebijala skozi kolesje slovenskega izobraževalnega sistema in takrat mi je bila serija sila všeč. Vedno sem se lahko poistovetila z Rory, morda ravno zato, ker je, podobno kot jaz, veliko prostega časa namenila branju knjig. Pretekli teden sta se Gilmorici v obliki štirih enoinpolurnih filmov z naslovom Gilmore Girls: A Year in the Life (slovenskega prevoda, predvidevam, še ni) vrnili na računalniške ekrane in, priznam, imela sem kar visoka pričakovanja. Ne, ker bi upala, da bo zaključek  serije nek hud presežek, temveč ker predhodna zgodba enostavno ni bila tako zelo zahtevna, da bi bilo njeno nadaljevanje lahko slabo. A sem se, žal, dodobra zmotila.

Zasnova je enostavna in na začetku pravzaprav precej simpatična: štirje filmi, štirje letni časi. Začne se z zimo in konča z jesenjo, ki bo, glede na nezahtevno metaforiko, očitno prinesla spremembo. In tudi jo, a žal daleč od pričakovane. Nekje v drugi polovici poletja se, vsaj tako se zdi, izgubi nit pripovedi, ki se vrne šele proti koncu jeseni. Plesno-glasbeni vložki sicer delujejo kvalitetno in so v resnici prav osvežujoči, a popolnoma predolgi in povsem izven konteksta. Podobno za lase privlečen je tudi Lorelain (ne)pohod po ameriški različici Jakobove poti, ki se zdi popolnoma odvečen, do svojega prelomnega spoznanja bi protagonistka prav tako lahko prišla tudi na poti do službe.

A to v resnici niti ni tista prava stvar, ki me je v dobrih šestih urah najbolj zmotila. Dobila sem namreč občutek, da sta karakterja osrednjih dveh likov preprosto zbledela in se le na daleč približata tistima živahnima, klepetavima, s črno kavo prepojenima materi in hčeri iz izpred desetih let. Medtem ko Lorelaino omahovanje in neodločnost lahko še nekako sprejmem (četudi ju ne razumem), pa sta Roryino brezciljno, neurejeno življenje iz škatel ter povsem nerealno nategovanje zveze, na katero vedno znova pozablja, enostavno nepredstavljiva, če ne že kar zoprna. Daleč od tega, da bi morala biti njena življenjska situacija danes popolna, ampak takšna kot je, se enostavno zdi… narobe.

Tako mi na koncu ni preostalo drugega, kot da sem se zabavala ob kozmetičnih spremembah nekaterih likov, kar se je izkazalo za še najbolj zabaven del večera. Na grobo jih mečem v štiri kategorije: “ne opazim razlike”, “dodana vrednost”, “kaj se je zgodilo” in “kdo je to?”. V prvo brez dvoma spadajo veliko prijaznejši Michel, malo manj zoprna Sookie, kratkolasi Paris in Lane ter njena nadležna mati, gospa Kim, povsem postranski očka Christopher, zoprni mogotec Mitchum ter absolutna zmagovalka, to pot veliko tolerantnejša Emily. Kilogram ali dva sta si pridelala Lorelai in Luke, za kar bo verjetno kriva njegova kuha. Ne vem, kaj se je zgodilo z Deanom in Jessom (morda pomanjkanje frizerskih salonov v mestu), a je to le malenkost v primerjavi z Zachom, katerega izgled je naravnost katastrofalen. Pozitivna primerka te skupine sta Logan s svojim perfektno izklesanim telesom ter simpatično postarani Kirk. Če mi ne bi šla nova Rory tako zelo na živce, bi jo verjetno prištela tu zraven. Za največje presenečenje pa je poskrbela nekdanja balerina in še kaj, ga. Patty, ki je s svojo vitko postavo postala popolnoma druga oseba.

Pričakovala sem neizmerne količine hrane, bistveno več odvečnega čebljanja z aktualnimi glasbeno-filmskimi referencami ter nepredstavljive količine kave, dobila pa ničesar od naštetega oziroma vsega premalo, česar tudi (priznajte, pričakovani) cliffhanger ni mogel več rešiti. Brez kitajske v naročju in Pop-tartsov v opekaču bi kar težko zdržala do konca.

Fotka: Warnerbros. Namenoma sem izbrala staro.

* Orig. Gilmore Girls. Uporabljam hrvaški prevod serije, ker mi je bil že od nekdaj bolj simpatičen in veliko ustreznejši od slovenskega Midve z mamo.