Nisva jih delala prvič, so bili pa prvikrat točno takšnega okusa kot tisti na Švedskem. Testo je vzhajalo kar v hladilniku in ga je bilo na koncu za dve rundi, pa sva jih pač jedla dva dni zapored. V zameno za velikonočno potico sem jih nekaj pustila tudi na pragu gospe L., najboljše sosede na svetu. Potem je bilo obema slabo.
Ker doma ne držim zalog praškov za barvanje velikonočnih jajc in ker sva obisk trgovin sajvsivemozakaj zmanjšala na tiste zares nujne izhode, se je bilo letos potrebno pač znajti drugače, natančneje s tubo bele tempere in žlico kurkume. Najboljša soseda na svetu nama je pred vrata položila par kosov potice, Mr. P. pa se je, ko je slednja pošla, lotil še cimetovih polžkov. Zajtrk z domačimi – tistimi doma in onimi po svetu – je letos potekal virtualno.
Preberi več »
Tudi nekdanji superpolicist, zdaj novopečeni zasebni detektiv Taras Birsa, si mora kdaj pa kdaj vzeti čas zase. In kaj takrat počne? Kolesari po Polhograjcih, teka po Rožniku in dolini pod njim, za šalo prebira članke v nemških časopisih in Ano Karenino. Slednjo zaenkrat še slovenščini.
Preberi več »
Lotil se je je prvič. Peke kruha z drožmi, namreč. Trajalo je štiri dni in potem je nastalo tole. Na pogled je bil hlebček prav luškan: majhen, z obročkom kroginkrog kot kakšen krof. Le vzhajal je bolj malo. Bil je… užiten. V teh časih hrane pač ne bomo metali stran. V nobenih, pravzaprav. Dva dni kasneje je sledil drugi poizkus. Tudi ta je bil užiten, celo malo bolj kot prvi, ampak rezultat – tako Mr. P. – še vedno ni bil takšen, kot bi moral biti. Kruh se ni podrožil, je nekdo nekje v hecu zapisal. Ni se. Še istega dne je pričel z gojenjem novih droži in te zdaj spet ždijo na pultu. Mogoče v tretje…?
Prav veliko se, sajvsivemozakaj, v preteklih tridesetih dneh ni zgodilo. Po dolgem času mi je v enem mesecu brez večjih premorov spet uspelo prebrati več kot eno knjigo. Popila sem na litre čaja, Mr. P. pa kave. Kuhava, prestavljava posodo v omarah, klepetava po telefonu, gledava stare dokumentarne oddaje na nacionalni televiziji. Ne hodim na Rožnik, Mr. P. kolesari v kleti. Nekaj malega bova privarčevala na dizlu. Ampak nekega lepega dne bo spet vse tako, kot je bilo…
Res je bolelo. A ne od solz, niti od smeha. Razumem, da gospod bivši zdravnik ni pisatelj in jasno mi je, da gre za dnevniški zapis in ne za kakšen zahteven vzhodnoevropski roman. A je bila knjiga vseeno kar težko prebavljiva. Morda avtorju delam krivico in so se stvari sfižile s prevodom, a v to hkrati močno dvomim. Tole bo bolelo je skupek dvesto sedemdeset strani neposrečeno napisanih šal in plehkih komentarjev, med katerimi se občasno znajde kakšno zanimivo medicinsko dejstvo (na primer postopek potrjevanja papeževe smrti) ali neroden pripetljaj zdravnikovih pacientk (in pacientov), navadno vključujoč genitalije ali kaj podobno neprijetnega. Zares bolelo je le ob slednjih.
Nekaj že mora biti na tem severu, da naju nenehno vleče tja. Norveška je bila na mojem seznamu že kar lep čas – konec koncev je to dežela scandi noir kriminalk in globokih, v gosto meglo zavitih fjordov, domovanje domnevnih mističnih bitij in očetnjava Karla Oveja Knausgårda. Z vikend izletom v Oslo in Bergen sva odkljukala še zadnjo skandinavsko, izmed nordijskih držav pa naju enkrat v prihodnosti čaka še Finska. Tako sva zadnji petek v januarju spakirala ročni prtljagi v podobi lahkih nahrbtnikov, se zapeljala na Dunaj, pospremila mami na letalo za Bukarešto, nato pa pozno popoldan končno odpotovala proti severu.
Preberi več »
Z letalom v Oslo, z vlakom v Bergen, z vzpenjačo na Fløyen, peš na Rundemanen, z ladjo na otoke. Nekajkrat na Rožnik, prvič okrog Doberdobskega jezera in na Cerje. Cvrli so se flancati, pekla pica in delali domači krompirjevi njoki. Zadnji Zafónov iz serije Pokopališče pozabljenih knjig je top.
Preberi več »
V dolini pod vasico Doberdob, le streljaj od slovensko-italijanske meje, leži presihajoče Doberdobsko jezero. Zaradi lege na kraškem polju njegova gladina močno niha in je v celoti odvisna od količine padavin. V sušnem obdobju voda močno presahne, površina jezera pa se spremeni v močvirje. To je obdobje, ko se je mogoče sprehajati med osušenimi kopicami trave, med katerimi teče ozka rečica, tu in tam pa se skriva kakšna mlaka. To je obdobje, ki traja zdaj.
Preberi več »