Nisem ena od tistih, ki ne marajo zime – ravno nasprotno. Ampak če je zima, potem naj bo sneg. In ker ga v Ljubljani ni, sva morala malo višje. A ker je Mr. P.-ja že pred prazniki napadel hud prehlad in še vedno ni čisto taprav, daljši vzponi in visokogorje niso prišli v poštev, pač pa se je za ravno pravšnjo mero ponovoletne rekreacije izkazal lahkoten sprehod okrog Belopeških jezer.
Preberi več »
V Zagreb na najlepši adventni sejem, v Muzej arhitekture in oblikovanja na ogled najnovejše razstave, v Bukarešto spoznat najmlajšega člana družine. December nam ni naklonil snega, pa sem si zato umislila vsaj bel pulover, najina najnovejša rastlinica pa ima nov ibertopf.
Največ všečkov na mojem Instagramu je letos poželo spodnjih devet fotografij. Petkrat hribi, trikrat volvič, enkrat bicikel. Rezultat je pravzaprav kar malce zaskrbljujoč, saj izkazuje izjemno stereotip(ič)no slovensko naklonjenost do vseh zgoraj navedenih hobijev, pa najsibo s strani tistih, ki so pod fotografijami stiskali rdeče srčke kot tudi s strani avtorice, ki sem fotke konec koncev objavila. Kakorkoli že: najbolj všečkane fotke ne sovpadajo nujno z meni najljubšimi objavami, ki sem jih na vselepoinprav spisala letos – te namreč sledijo spodaj.
Preberi več »
Bil je turoben vikend in dež ni ponehal niti v nedeljo, najbolj pa je začel nalivati ravno opoldne, ko sva se odpravila ven. Ker je bila ura še zgodnja, ljubljanski mestni kinematografi niso vrteli še ničesar pametnega, sva šla v muzej. Najin najljubši je fužinski MAO – vsebine tamkajšnjih razstav so nama vedno zelo blizu in to velja tudi za najnovejšo z naslovom Predmet in zbirka, na kateri boste med drugim našli celotno grafično podobo podjetja Inex-Adria Aviopromet, smetnjak-žabo Saše Mächtiga, pa staro, nekaj deset centimetrsko obcestno luč v obliki solze, telefon ETA, minimalistično oblikovane mikrofone za govorniške odre, zbirko konceptnih igrač Oskarja Kogoja, v sredini razstavnega prostora, napolnjenega s predmeti, ki vas bodo popeljali skozi vsa obdobja vašega življenja, pa kraljujejo (tudi Kraljevi) stoli.
Preberi več »
Druga adventna nedelja, deset dopoldan, Ljubljana pa se je enkrat za spremembo že skopala iz tiste zanjo tako značilne jesenske megle. Podobna napoved je tega dne veljala tudi za prestolnico naše južne sosede, a se tam na koncu sonce ni prikazalo niti za minuto. Toplo (a ne pretesno) sva se oblekla ter se po zagrebškem božičnem sejmu, do lanskega leta kar trikrat zapored najlepšim v Evropi, sprehodila prvič.
Preberi več »
Iz meglene Ljubljane sva pobegnila v s soncem prežete Julijce, pa na vikend roadtrip na Poljsko. Na domačem vrtu sem nabrala za tri pesti zadnjih letošnjih malin, s primorskega konca so v najino malo stanovanje začele romati pošiljke kakijev, granatnih jabolk in kivija, Mr. P. pa je spet leto starejši (od mene). Šele proti koncu meseca se je ravno dovolj shladilo, da sem z najtežje dostopne police v omari zbezala ta tople puloverje.
Preberi več »
Ugotavljam, da je planinarjenje na prvi november podobno pomirjujoče kot tisto med prvomajskimi prazniki. To pa zato, ker so spet vsi na morju. No, pa po britofih. Če k temu človek prida še sonce nad tisoč sedemsto metri in razgled na debelo plast oblakov v dolini, pa je prvonovembrski dan lahko naravnost fantastičen.
Preberi več »
Na krstno vožnjo po velikokleški gorski cesti, že drugič letos na Pohorje, nekajkrat na Rožnik in s kolesom v mesto, na kuhinjski polici pa monsteri konkurira nova sorodnica s težko izgovorljivim imenom.
V osrčju pohorskih gozdov, le streljaj od smučišča na Rogli, med krošnjami dreves od sredine septembra stoji lesena, dober kilometer dolga sprehajalna pot. Pot, posejana z igrali za majhne in velike otroke, informacijskimi tablami in didaktičnimi elementi se zlagoma vzpne na višino dvajsetih metrov, njena osrednja točka, širok razgledni stolp s krožno rampo, pa v višino meri še dodatnih sedemnajst metrov. In smo šli, na eno od jesenskih sobot, ko je v celotnem visokogorju kazalo na slabo vreme, ne pa tudi na vzhodu. In nas je dodobra prepihalo, vmes je za nekaj časa celo posijalo sonce, temnim popoldanskim oblakom pa smo ušli le za las.
Preberi več »