Ugotavljam, da je planinarjenje na prvi november podobno pomirjujoče kot tisto med prvomajskimi prazniki. To pa zato, ker so spet vsi na morju. No, pa po britofih. Če k temu človek prida še sonce nad tisoč sedemsto metri in razgled na debelo plast oblakov v dolini, pa je prvonovembrski dan lahko naravnost fantastičen.
Preberi več »
Na krstno vožnjo po velikokleški gorski cesti, že drugič letos na Pohorje, nekajkrat na Rožnik in s kolesom v mesto, na kuhinjski polici pa monsteri konkurira nova sorodnica s težko izgovorljivim imenom.
V osrčju pohorskih gozdov, le streljaj od smučišča na Rogli, med krošnjami dreves od sredine septembra stoji lesena, dober kilometer dolga sprehajalna pot. Pot, posejana z igrali za majhne in velike otroke, informacijskimi tablami in didaktičnimi elementi se zlagoma vzpne na višino dvajsetih metrov, njena osrednja točka, širok razgledni stolp s krožno rampo, pa v višino meri še dodatnih sedemnajst metrov. In smo šli, na eno od jesenskih sobot, ko je v celotnem visokogorju kazalo na slabo vreme, ne pa tudi na vzhodu. In nas je dodobra prepihalo, vmes je za nekaj časa celo posijalo sonce, temnim popoldanskim oblakom pa smo ušli le za las.
Preberi več »
Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.
Preberi več »
Namesto materialnih dobrin sem si konec lanskega koledarskega leta zaželela več pohajkovanja po hribih in obisk vsaj dveh novih držav. Komaj oktober je in zgodilo se je že oboje. Najljubši iz prve kategorije je bil brez dvoma rojstnodnevni vzpon na Prestreljenik, iz druge pa kar oba: vikend izlet na Dansko ter poletno popotovanje po Islandiji – slednje je name pustilo tako močan vtis, da sem mu namenila kar pet ločenih objav. Nehote in nevede, saj je bilo poletja konec kot bi mignil, sem precej manj časa kot lani namenila kolesarjenju, kljub temu da sem poleti prvič odvozila en del Ciclovie Alpe-Adria in bila – kot gledalec, se razume – prvikrat na čisto pravi kolesarski dirki. Moja zbirka sobnih rastlin se je občutno povečala, prevzela me je umetnost kaligrafije, na eni od sten najinega še vedno majcenega stanovanja pa po novem visi kolo.
Preberi več »
Težko bi izbrala en del Islandije, ki mi je najbolj prirasel k srcu, en dan, ki smo ga do tistega trenutka preživeli na potovanju, ali celo eno od mnogoterih islandskih naravnih lepot, a ko smo v sredo, natanko en teden po tem, ko smo pristali na keflaviškem letališču, zapuščali severni del otoka in vozili proti zahodu, mi je bilo kar malo težko. Deloma zato, ker smo že zdavnaj vstopili v drugo polovico naše popotniške dogodivščine, brez dvoma pa tudi zato, ker smo se poslavljali od zares dih jemajoče regije.
Preberi več »
Po dolgem času spet v Karavanke, na rojstnodnevni džiro s Candy, Vesno in Rozi, z motorjem v Idrijo. Golob še vedno ni moj najljubši tič, imam pa nov najljubši sedež. V stanovanju je vsak mesec kaj novega – tokrat naredi sam kuhinjska polička, na njej pileja, na steni pa bicikl.
Preberi več »
Dom na planini Kofce se je šele prebujal, ko sva že sedela na belih, z jutranjo zmrzaljo prekritih klopeh in srebala vroč planinski čaj. Izza hribov je ravno dobro vzšlo sonce in dokler se nama pred domom ni pridružila za tako zgodnjo uro čisto preglasna pohodniška družina, sva uživala v jutranjem miru. Potem sva jo hitrih korakov mahnila naprej.
Preberi več »
Ko smo se iz kanjona Stuðlagil vrnili nazaj na glavno cesto, se je pred nami odprl meni najlepši odsek krožne ceste doslej: dobrih sedemdeset kilometrov smo vozili po temno sivem asfaltu, ki ga je sprva obdajala prostrana črna ravnina, nato s travo porasla gorska veriga, ob tem pa nas je ves čas grelo prijetno popoldansko sonce. Vstopali smo v severovzhodni del Islandije, počutila pa sem se, kot da smo na nekem drugem planetu. Nato je temno pokrajino zlagoma zamenjal svetel pesek in ko smo znova skrenili na makadam, je začelo rahlo rositi. To je bil prvi in edini pravi dež v vseh dvanajstih dneh, ki smo jih preživeli na otoku.
Preberi več »