Za čisto pravo zimsko vzdušje sva se letos najprej odpravila do Belopeških jezer in na Črno prst, sneg pa naju je presenetil celo na vrhu Malega Golaka. Mr. P.-ja je navdušila kava meseca v Moderni, mene pa Hararijeva nova knjiga. Zadnjega sva se odpravila na vikend potovanje – kam drugam kot – na sever.
Preberi več »
Če Harari po nekem čudnem naključju pride kdaj predavat v Ljubljano, bom sedela v prvi vrsti. Ker tako jasnega pogleda na človeka in njegov položaj na Zemlji, kot ga ima on, ima redkokdo. To ni več le zgodovina Sapiensa, zapisana na svež način, niti to niso več samo možni scenariji njegove prihodnosti, to zdaj so pretresljivo realna dejstva, pred katerimi si ne bomo mogli več dolgo zatiskati oči. Kako se ubraniti pred grožnjami s terorizmom, česa bi se mladina danes morala učiti v šoli in s kakšnimi očmi bi v resnici morali gledati na trenutno migrantsko krizo, je le peščica nasvetov, ki nam jih Harari ponuja za življenje v enaindvajsetem stoletju. In zna se zgoditi, da vam vsi ne bodo povšeči.
Preberi več »
Nazadnje sem po Spodnjih Bohinjskih gorah pohajkovala predprejšnje poletje, ko smo jo za moj rojstni dan mahnili na Vogel in sosednjo Šijo. To je bil izlet presenečenja, na katerem je Mr. P. premagal strah pred nihalkami, vsi pa smo razbolelih nog na koncu podlegli štirisedežnici, ki nas je zapeljala nazaj do zgornje postaje. Vrhovi najdaljšega neprekinjenega gorskega grebena so me mikali vse odtlej in pretekle nedelje sva se z Mr. P.-jem podala na Črno prst, najvzhodnejšega od njih.
Preberi več »
Že vse odkar so drevesa jeseni odvrgla svoje liste, sem si želela na en lahkotnejši sprehod na Goriško. Goli gozdovi so pozimi lahko še posebno lepi in mogočna drevesa Trnovskega gozda, planote, kjer je ponekod še mogoče najti ostanke pragozda, brez dvoma spadajo mednje. In ker je bilo v soboto v visokogorju preveč oblačno (v resnici pa sva le prepozno vstala), sva se odpravila proti zahodu.
Preberi več »
Ko se je Kristina, najboljša mlajša sestra na svetu, pred petimi leti preselila v Romunijo, ni trajalo prav dolgo, preden sem jo hitela obiskat. Takrat je živela v Bukarešti in je Mr. P.-ju in meni nesebično razkazala svoje novo mesto, ki sva ga, tako kot ona, takoj vzela za svojega. Obvladala je že vse linije metroja in poznala manj znane kotičke, kjer strežejo najokusnejše lokalne specialitete. S kolesi smo se vozili po parku Herăstrău, obiskali par zares lepih knjigarn, se prijavili na ogled Palače parlamenta in na brezplačno vodstvo po mestu, ki ga organizira skupina mladih Bukareščank in Bukareščanov ter se z vlakom zapeljali na enodnevni izlet do Constanţe, pristaniškega mesta ob Črnem morju s čisto samosvojim utripom.
Preberi več »
Nisem ena od tistih, ki ne marajo zime – ravno nasprotno. Ampak če je zima, potem naj bo sneg. In ker ga v Ljubljani ni, sva morala malo višje. A ker je Mr. P.-ja že pred prazniki napadel hud prehlad in še vedno ni čisto taprav, daljši vzponi in visokogorje niso prišli v poštev, pač pa se je za ravno pravšnjo mero ponovoletne rekreacije izkazal lahkoten sprehod okrog Belopeških jezer.
Preberi več »
V Zagreb na najlepši adventni sejem, v Muzej arhitekture in oblikovanja na ogled najnovejše razstave, v Bukarešto spoznat najmlajšega člana družine. December nam ni naklonil snega, pa sem si zato umislila vsaj bel pulover, najina najnovejša rastlinica pa ima nov ibertopf.
Največ všečkov na mojem Instagramu je letos poželo spodnjih devet fotografij. Petkrat hribi, trikrat volvič, enkrat bicikel. Rezultat je pravzaprav kar malce zaskrbljujoč, saj izkazuje izjemno stereotip(ič)no slovensko naklonjenost do vseh zgoraj navedenih hobijev, pa najsibo s strani tistih, ki so pod fotografijami stiskali rdeče srčke kot tudi s strani avtorice, ki sem fotke konec koncev objavila. Kakorkoli že: najbolj všečkane fotke ne sovpadajo nujno z meni najljubšimi objavami, ki sem jih na vselepoinprav spisala letos – te namreč sledijo spodaj.
Preberi več »
Bil je turoben vikend in dež ni ponehal niti v nedeljo, najbolj pa je začel nalivati ravno opoldne, ko sva se odpravila ven. Ker je bila ura še zgodnja, ljubljanski mestni kinematografi niso vrteli še ničesar pametnega, sva šla v muzej. Najin najljubši je fužinski MAO – vsebine tamkajšnjih razstav so nama vedno zelo blizu in to velja tudi za najnovejšo z naslovom Predmet in zbirka, na kateri boste med drugim našli celotno grafično podobo podjetja Inex-Adria Aviopromet, smetnjak-žabo Saše Mächtiga, pa staro, nekaj deset centimetrsko obcestno luč v obliki solze, telefon ETA, minimalistično oblikovane mikrofone za govorniške odre, zbirko konceptnih igrač Oskarja Kogoja, v sredini razstavnega prostora, napolnjenega s predmeti, ki vas bodo popeljali skozi vsa obdobja vašega življenja, pa kraljujejo (tudi Kraljevi) stoli.
Preberi več »