vselepoinprav.si

Knjigožer

Adam Kay: Tole bo bolelo

Res je bolelo. A ne od solz, niti od smeha. Razumem, da gospod bivši zdravnik ni pisatelj in jasno mi je, da gre za dnevniški zapis in ne za kakšen zahteven vzhodnoevropski roman. A je bila knjiga vseeno kar težko prebavljiva. Morda avtorju delam krivico in so se stvari sfižile s prevodom, a v to hkrati močno dvomim. Tole bo bolelo je skupek dvesto sedemdeset strani neposrečeno napisanih šal in plehkih komentarjev, med katerimi se občasno znajde kakšno zanimivo medicinsko dejstvo (na primer postopek potrjevanja papeževe smrti) ali neroden pripetljaj zdravnikovih pacientk (in pacientov), navadno vključujoč genitalije ali kaj podobno neprijetnega. Zares bolelo je le ob slednjih.

Malo dlje  |  Norveška

Prvič na Norveško: Iz Osla v Bergen in nazaj

Nekaj že mora biti na tem severu, da naju nenehno vleče tja. Norveška je bila na mojem seznamu že kar lep čas – konec koncev je to dežela scandi noir kriminalk in globokih, v gosto meglo zavitih fjordov, domovanje domnevnih mističnih bitij in očetnjava Karla Oveja Knausgårda. Z vikend izletom v Oslo in Bergen sva odkljukala še zadnjo skandinavsko, izmed nordijskih držav pa naju enkrat v prihodnosti čaka še Finska. Tako sva zadnji petek v januarju spakirala ročni prtljagi v podobi lahkih nahrbtnikov, se zapeljala na Dunaj, pospremila mami na letalo za Bukarešto, nato pa pozno popoldan končno odpotovala proti severu.

Preberi več »
Italija  |  Malo dlje  |  Na potep

Na Kras: okrog Doberdobskega jezera in na Cerje

V dolini pod vasico Doberdob, le streljaj od slovensko-italijanske meje, leži presihajoče Doberdobsko jezero. Zaradi lege na kraškem polju njegova gladina močno niha in je v celoti odvisna od količine padavin. V sušnem obdobju voda močno presahne, površina jezera pa se spremeni v močvirje. To je obdobje, ko se je mogoče sprehajati med osušenimi kopicami trave, med katerimi teče ozka rečica, tu in tam pa se skriva kakšna mlaka. To je obdobje, ki traja zdaj.

Preberi več »
Knjigožer

Yuval Noah Harari: 21 Lessons for the 21st Century

Če Harari po nekem čudnem naključju pride kdaj predavat v Ljubljano, bom sedela v prvi vrsti. Ker tako jasnega pogleda na človeka in njegov položaj na Zemlji, kot ga ima on, ima redkokdo. To ni več le zgodovina Sapiensa, zapisana na svež način, niti to niso več samo možni scenariji njegove prihodnosti, to zdaj so pretresljivo realna dejstva, pred katerimi si ne bomo mogli več dolgo zatiskati oči. Kako se ubraniti pred grožnjami s terorizmom, česa bi se mladina danes morala učiti v šoli in s kakšnimi očmi bi v resnici morali gledati na trenutno migrantsko krizo, je le peščica nasvetov, ki nam jih Harari ponuja za življenje v enaindvajsetem stoletju. In zna se zgoditi, da vam vsi ne bodo povšeči.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Črna prst

Nazadnje sem po Spodnjih Bohinjskih gorah pohajkovala predprejšnje poletje, ko smo jo za moj rojstni dan mahnili na Vogel in sosednjo Šijo. To je bil izlet presenečenja, na katerem je Mr. P. premagal strah pred nihalkami, vsi pa smo razbolelih nog na koncu podlegli štirisedežnici, ki nas je zapeljala nazaj do zgornje postaje. Vrhovi najdaljšega neprekinjenega gorskega grebena so me mikali vse odtlej in pretekle nedelje sva se z Mr. P.-jem podala na Črno prst, najvzhodnejšega od njih.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Mali Golak

Že vse odkar so drevesa jeseni odvrgla svoje liste, sem si želela na en lahkotnejši sprehod na Goriško. Goli gozdovi so pozimi lahko še posebno lepi in mogočna drevesa Trnovskega gozda, planote, kjer je ponekod še mogoče najti ostanke pragozda, brez dvoma spadajo mednje. In ker je bilo v soboto v visokogorju preveč oblačno (v resnici pa sva le prepozno vstala), sva se odpravila proti zahodu.

Preberi več »
Malo dlje  |  Romunija

Na obisku v Romuniji: vrnitev v Bukarešto

Ko se je Kristina, najboljša mlajša sestra na svetu, pred petimi leti preselila v Romunijo, ni trajalo prav dolgo, preden sem jo hitela obiskat. Takrat je živela v Bukarešti in je Mr. P.-ju in meni nesebično razkazala svoje novo mesto, ki sva ga, tako kot ona, takoj vzela za svojega. Obvladala je že vse linije metroja in poznala manj znane kotičke, kjer strežejo najokusnejše  lokalne specialitete. S kolesi smo se vozili po parku Herăstrău, obiskali par zares lepih knjigarn, se prijavili na ogled Palače parlamenta in na brezplačno vodstvo po mestu, ki ga organizira skupina mladih Bukareščank in Bukareščanov ter se z vlakom zapeljali na enodnevni izlet do Constanţe, pristaniškega mesta ob Črnem morju s čisto samosvojim utripom.

Preberi več »