Ne spomnim se, ob kateri knjigi mi je šlo nazadnje tolikokrat na jok. Pa tega ne pripisujem le vsebini, čeprav je ta žalostna že sama po sebi, temveč predvsem briljantno zastavljenemu načinu pisanja, stavkih z neobičajnim vrstnim redom in prvoosebni pripovedi, ob kateri ima človek občutek, da je del zgodbe ali pa da jo doživlja kar sam.
Preberi več »
Do pred kratkim na Bledu še nikoli nisem preživela več kot enega popoldneva naenkrat. In nihče od mojih bližnjih se doslej še ni kopal v Blejskem jezeru, razen bratranec, ki je, ko je bil star par let, oblečen ponesreči čofnil v vodo. Pred sedmimi meseci in pol je v našo družino prijokal nov družinski član in pred štirinajstimi dnevi prvič pripotoval v domovino svoje matere, ki je po parih dneh hude vročine rekla: Malega črva moramo peljat nekam plavat. A ker je to poletje na Primorskem priti do morja pravi podvig, ki se ga nihče od nas ni želel lotiti, smo se na počitnice odpravili na Bled. Tako je mali črv prvič v življenju čofotal v veliki vodi, mi pa smo se prvikrat kopali v Blejskem jezeru.
Preberi več »
Ko Gromovnik, vrhovni poglavar finskih bogov, na zemljo pošlje svojega lepega sina Rutjo, se med finskimi (ne)verniki zgodi prava revolucija in nič ni več tako, kot je bilo. Rutja zavzame podobo starinarja Sampse Ronkainena, ta pa se začasno naseli v kleno telo mladega boga. Skupaj odpreta prav posebno umobolnico in s pomočjo gromske strele začneta spreobračati deloma krščanski, večinoma pa ateistični finski narod v pravo, staro finsko vero.
Preberi več »
Ampak naslednjič greva pa res na Stol – to sva v maju izrekla najmanj dvakrat: najprej na razgledni Begunjščici, kmalu zatem pa še na čudovitih pašnikih Belščice, obakrat z razgledom na najvišji vrh Karavank. Potem sva jo za moj rojstni dan mahnila v Julijce, dobršen del druge polovice junija pa je najino glavno sredstvo rekreacije predstavljal bicikel. K slednjemu sva se nagibala (Mr. P. pa skoraj nagnil) tudi preteklo soboto, a so naju visoke temperature, napovedane na lokaciji ogledane kolesarske trase, od tega zadnji trenutek odvrnile. Tako sva se sredi dneva, že krepko čez poldne, končno odpravila na Stol.
Preberi več »
S kolesom sva jo mahnila na Turjak, pa na Pasjo ravan in na Bloke. Na jutro mojega rojstnega dne sva se sprehajala po spokojni dolini Krma. V tivolskem rozariju so vrtnice letos cvetele lepše kot kdaj koli prej, v sežanskem botaničnem vrtu pa so kot nore buhtele hortenzije. Konec meseca so naju mati povabili na obiranje malin in češenj. Nabirala sem jaz, Mr. P. je pa bolj zobal.
Preberi več »
Če bi bila to Mr. P.-jeva solo tura, bi štartal iz Ljubljane in obrnil vsaj kakih sto dvajset kilometrov. Ustavil bi se najmanj na eni kavi s kokakolo in če bi bila kriza, bi v enem od lokalnih kafičev, kjer bi poleg njega na delavniško dopoldne sedela kvečjemu še dva sosedova ata, naročil sendvič toast. Podrl bi par osebnih rekordov, slikal čredo stoičnih krav, pa tudi kakšna dvokrilna vrata, s katerih se je že zdavnaj odluščila barva.
Preberi več »
Že ničkolikokrat sva se peljala tam mimo, a se nama je vsakič nekam mudilo. Eno popoldne si bova vzela čas samo za ta vrt, sem rekla nazadnje, ko nama že ničkolikotič ni uspelo. V četrtek, na prazničnega petindvajsetega junija, ko so se praktično vsi, razen naju, pobrali na morje, je končno prišel ta dan. Odločila sva se za drugo prevozno sredstvo, stara cesta proti Primorski je bila namreč povsem prazna. Skoraj nikogar ni bilo niti v Sežani, v vrtu pa sva bila edina sprehajalca.
Preberi več »
Mr. P. jo je prevozil že neštetokrat in že neštetokrat me je vprašal, če bi šla z njim. Doslej me ni ne vem kako hudo mikala – večkrat je bilo namreč govora o hudih klancih ter duhá in nogé ubijajoči strmini tik pod vrhom. Ko pa je preteklo soboto odprl svoj mali računalnik in mi pokazal, da sta tako zahtevnost kot tudi trajanje ture praktično identična tisti na Turjak, ki sva jo odvozila štirinajst dni prej, sem mu končno rekla ja.
Preberi več »
Junija v Julijce bi bil prav lahko moj rojstnodnevni slogan – izlet med najlepše domače vršace namreč postaja že kar rojstnodnevna tradicija. Prvi je bil presenečenje: z nihalko (no, v Ukancu lokacija ni mogla biti več skrivnost) smo jo mahnili na Vogel, lansko leto sva se z gondolo odpravila na Prestreljenik. Letos sem si izbrala jutranji sprehod po dolini Krma. Vsakič znova naju prevzame lepota belih sten, tokrat pa sva se čudila še dejstvu, kako, zavraga, sva tukaj šele prvič.
Preberi več »