vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Popoldanski vzpon na Rodico

Neke septembrske sobote, enkrat sredi popoldneva, ko je tahujša poletna vročina že popustila, sva jo z Javorij, kjer so tistega dne ravno podirali drevesa in je bilo parkirišče skoraj prazno, ob izsušeni hudourniški strugi mahnila na Rodico. Ko sva po dobre pol ure dosegla planino Suha, je Mr. P., medtem ko sem jaz zagrizeno lezla med požganim grmičevjem in nabirala srebrno vejevje, poklapano ugotovil, da so se zajetne poletne obiskovalke planinskih pašnikov to sezono že vrnile v dolino.

Preberi več »
Na potep

Zakladi Slovenije: vikend izlet na Kozjansko

Večkrat po malo – tako izgledajo moje počitnice letošnje poletje. V začetku avgusta smo se z najmlajšim članom naše družine odpočivali na Bledu, slabih štirinajst dni zatem sva z Mr. P.-jem aktivno odkrivala lepote Koroške, prejšnji petek pa sva izbrala zadnjo destinacijo tega meseca in v soboto na prtljažnik najinega jeklenega oslička namonitrala torbo iz tarpalina ter jo po stranskih poteh, čez vasi, za katere sva slišala prvič in nizke prelaze, na katerih nisva srečala žive duše, mahnila proti Kozjanskem.  

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom  |  V hribe

Zakladi Slovenije: aktivne počitnice na Koroškem

Če izvzamem druženja lastnikov sfriziranih jeklenih konjičkov na slovenjgraškem letališču pred petnajstimi leti, nihče od naju še ni bil zares na Koroškem, še najmanj pa na počitnicah. In ker je letos pač tako, da se potepamo pretežno po naši mali kokoški, sva čakala na tisti popoln trenutek v sicer precej deževnem poletju in enkrat za spremembo nama je uspelo: ujela sva štiri dni sončnega vremena, idealnega za kolesarjenje, hribolazenje in kopanje v jezerih.

Preberi več »
Knjigožer

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Ne spomnim se, ob kateri knjigi mi je šlo nazadnje tolikokrat na jok. Pa tega ne pripisujem le vsebini, čeprav je ta žalostna že sama po sebi, temveč predvsem briljantno zastavljenemu načinu pisanja, stavkih z neobičajnim vrstnim redom in prvoosebni pripovedi, ob kateri ima človek občutek, da je del zgodbe ali pa da jo doživlja kar sam.

Preberi več »
Na potep

Družinske počitnice na Bledu

Do pred kratkim na Bledu še nikoli nisem preživela več kot enega popoldneva naenkrat. In nihče od mojih bližnjih se doslej še ni kopal v Blejskem jezeru, razen bratranec, ki je, ko je bil star par let, oblečen ponesreči čofnil v vodo. Pred sedmimi meseci in pol je v našo družino prijokal nov družinski član in pred štirinajstimi dnevi prvič pripotoval v domovino svoje matere, ki je po parih dneh hude vročine rekla: Malega črva moramo peljat nekam plavat. A ker je to poletje na Primorskem priti do morja pravi podvig, ki se ga nihče od nas ni želel lotiti, smo se na počitnice odpravili na Bled. Tako je mali črv prvič v življenju čofotal v veliki vodi, mi pa smo se prvikrat kopali v Blejskem jezeru.

Preberi več »
Knjigožer

Arto Paasilinna: Gromska strela

Ko Gromovnik, vrhovni poglavar finskih bogov, na zemljo pošlje svojega lepega sina Rutjo, se med finskimi (ne)verniki zgodi prava revolucija in nič ni več tako, kot je bilo. Rutja zavzame podobo starinarja Sampse Ronkainena, ta pa se začasno naseli v kleno telo mladega boga. Skupaj odpreta prav posebno umobolnico in s pomočjo gromske strele začneta spreobračati deloma krščanski, večinoma pa ateistični finski narod v pravo, staro finsko vero.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Stol

Ampak naslednjič greva pa res na Stol – to sva v maju izrekla najmanj dvakrat: najprej na razgledni Begunjščici, kmalu zatem pa še na čudovitih pašnikih Belščice, obakrat z razgledom na najvišji vrh Karavank. Potem sva jo za moj rojstni dan mahnila v Julijce, dobršen del druge polovice junija pa je najino glavno sredstvo rekreacije predstavljal bicikel. K slednjemu sva se nagibala (Mr. P. pa skoraj nagnil) tudi preteklo soboto, a so naju visoke temperature, napovedane na lokaciji ogledane kolesarske trase, od tega zadnji trenutek odvrnile. Tako sva se sredi dneva, že krepko čez poldne, končno odpravila na Stol.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Bloška

Če bi bila to Mr. P.-jeva solo tura, bi štartal iz Ljubljane in obrnil vsaj kakih sto dvajset kilometrov. Ustavil bi se najmanj na eni kavi s kokakolo in če bi bila kriza, bi v enem od lokalnih kafičev, kjer bi poleg njega na delavniško dopoldne sedela kvečjemu še dva sosedova ata, naročil sendvič toast. Podrl bi par osebnih rekordov, slikal čredo stoičnih krav, pa tudi kakšna dvokrilna vrata, s katerih se je že zdavnaj odluščila barva.

Preberi več »