vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Stol

Ampak naslednjič greva pa res na Stol – to sva v maju izrekla najmanj dvakrat: najprej na razgledni Begunjščici, kmalu zatem pa še na čudovitih pašnikih Belščice, obakrat z razgledom na najvišji vrh Karavank. Potem sva jo za moj rojstni dan mahnila v Julijce, dobršen del druge polovice junija pa je najino glavno sredstvo rekreacije predstavljal bicikel. K slednjemu sva se nagibala (Mr. P. pa skoraj nagnil) tudi preteklo soboto, a so naju visoke temperature, napovedane na lokaciji ogledane kolesarske trase, od tega zadnji trenutek odvrnile. Tako sva se sredi dneva, že krepko čez poldne, končno odpravila na Stol.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Bloška

Če bi bila to Mr. P.-jeva solo tura, bi štartal iz Ljubljane in obrnil vsaj kakih sto dvajset kilometrov. Ustavil bi se najmanj na eni kavi s kokakolo in če bi bila kriza, bi v enem od lokalnih kafičev, kjer bi poleg njega na delavniško dopoldne sedela kvečjemu še dva sosedova ata, naročil sendvič toast. Podrl bi par osebnih rekordov, slikal čredo stoičnih krav, pa tudi kakšna dvokrilna vrata, s katerih se je že zdavnaj odluščila barva.

Preberi več »
Na potep

Botanični vrt v Sežani

Že ničkolikokrat sva se peljala tam mimo, a se nama je vsakič nekam mudilo. Eno popoldne si bova vzela čas samo za ta vrt, sem rekla nazadnje, ko nama že ničkolikotič ni uspelo. V četrtek, na prazničnega petindvajsetega junija, ko so se praktično vsi, razen naju, pobrali na morje, je končno prišel ta dan. Odločila sva se za drugo prevozno sredstvo, stara cesta proti Primorski je bila namreč povsem prazna. Skoraj nikogar ni bilo niti v Sežani, v vrtu pa sva bila edina sprehajalca.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Polhograjska: vzpon na Pasjo ravan

Mr. P. jo je prevozil že neštetokrat in že neštetokrat me je vprašal, če bi šla z njim. Doslej me ni ne vem kako hudo mikala – večkrat je bilo namreč govora o hudih klancih ter duhá in nogé ubijajoči strmini tik pod vrhom. Ko pa je preteklo soboto odprl svoj mali računalnik in mi pokazal, da sta tako zahtevnost kot tudi trajanje ture praktično identična tisti na Turjak, ki sva jo odvozila štirinajst dni prej, sem mu končno rekla ja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Jutranji sprehod po dolini Krma

Junija v Julijce bi bil prav lahko moj rojstnodnevni slogan – izlet med najlepše domače vršace namreč postaja že kar rojstnodnevna tradicija. Prvi je bil presenečenje: z nihalko (no, v Ukancu lokacija ni mogla biti več skrivnost) smo jo mahnili na Vogel, lansko leto sva se z gondolo odpravila na Prestreljenik. Letos sem si izbrala jutranji sprehod po dolini Krma. Vsakič znova naju prevzame lepota belih sten, tokrat pa sva se čudila še dejstvu, kako, zavraga, sva tukaj šele prvič.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Turjaška

Bilo je toplo in sončno sobotno dopoldne in sama sebi sem se zdela pripravljena odpeljati že kaj več kot le Barjanko. Že kar lep čas se mi je po glavi motal izlet v konce mojega otroštva s ciljem pri Turjaškem gradu in ko sem to omenila kondicijsko bistveno bolj pripravljenemu Mr. P.-ju, je ta že hitel izrisovat traso. Če bi bilo po moje, bi z Iga nadaljevala proti Želimljam in se nato povzpela na Turjak. Ampak en vzpon je pa čisto premalo, je pripomnil, in v mali kolesarski računalnik ravnodušno dodal ovinek čez Klado.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po grebenu Belščice: Vajnež in Mali vrh

Ko sva prejšnjo nedeljo z Begunjščice občudovala Stol, sva si zadala, da ob naslednji priložnosti pa res zlezeva nanj. Naslednja priložnost se je pojavila to nedeljo, a sva se večer poprej vseeno odločila drugače. Vstala sva pred šesto, tako kot se za hojo v hribe pač spodobi, in bila na izhodišču dvournega vzpona na Vajnež, najvišji vrh pogorja Belščica, nekaj pred osmo zjutraj.

Preberi več »
Instalaž

Maj

Za prvo kolesarsko v sezoni si vedno izberem Barjanko, ker tako vsako leto vem, pri čem sem. Rožniške stezice sem to pomlad po sili razmer zamenjala s tistimi manj obljudenimi na Klobuk, dvakrat sva se noge sprehodit odpravila okrog novoodkritega Gradiškega jezera. Po zelo (pre)dolgem času sva jo v hribe mahnila šele konec meseca in to kar dvakrat in obakrat v Karavanke. Najlepša ljubljanska je trenutno džamija, najboljši domač pa bo vedno frišen bezgov sirup.

Preberi več »