vselepoinprav.si

Na potep

Botanični vrt v Sežani

Že ničkolikokrat sva se peljala tam mimo, a se nama je vsakič nekam mudilo. Eno popoldne si bova vzela čas samo za ta vrt, sem rekla nazadnje, ko nama že ničkolikotič ni uspelo. V četrtek, na prazničnega petindvajsetega junija, ko so se praktično vsi, razen naju, pobrali na morje, je končno prišel ta dan. Odločila sva se za drugo prevozno sredstvo, stara cesta proti Primorski je bila namreč povsem prazna. Skoraj nikogar ni bilo niti v Sežani, v vrtu pa sva bila edina sprehajalca.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Polhograjska: vzpon na Pasjo ravan

Mr. P. jo je prevozil že neštetokrat in že neštetokrat me je vprašal, če bi šla z njim. Doslej me ni ne vem kako hudo mikala – večkrat je bilo namreč govora o hudih klancih ter duhá in nogé ubijajoči strmini tik pod vrhom. Ko pa je preteklo soboto odprl svoj mali računalnik in mi pokazal, da sta tako zahtevnost kot tudi trajanje ture praktično identična tisti na Turjak, ki sva jo odvozila štirinajst dni prej, sem mu končno rekla ja.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Jutranji sprehod po dolini Krma

Junija v Julijce bi bil prav lahko moj rojstnodnevni slogan – izlet med najlepše domače vršace namreč postaja že kar rojstnodnevna tradicija. Prvi je bil presenečenje: z nihalko (no, v Ukancu lokacija ni mogla biti več skrivnost) smo jo mahnili na Vogel, lansko leto sva se z gondolo odpravila na Prestreljenik. Letos sem si izbrala jutranji sprehod po dolini Krma. Vsakič znova naju prevzame lepota belih sten, tokrat pa sva se čudila še dejstvu, kako, zavraga, sva tukaj šele prvič.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Turjaška

Bilo je toplo in sončno sobotno dopoldne in sama sebi sem se zdela pripravljena odpeljati že kaj več kot le Barjanko. Že kar lep čas se mi je po glavi motal izlet v konce mojega otroštva s ciljem pri Turjaškem gradu in ko sem to omenila kondicijsko bistveno bolj pripravljenemu Mr. P.-ju, je ta že hitel izrisovat traso. Če bi bilo po moje, bi z Iga nadaljevala proti Želimljam in se nato povzpela na Turjak. Ampak en vzpon je pa čisto premalo, je pripomnil, in v mali kolesarski računalnik ravnodušno dodal ovinek čez Klado.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Po grebenu Belščice: Vajnež in Mali vrh

Ko sva prejšnjo nedeljo z Begunjščice občudovala Stol, sva si zadala, da ob naslednji priložnosti pa res zlezeva nanj. Naslednja priložnost se je pojavila to nedeljo, a sva se večer poprej vseeno odločila drugače. Vstala sva pred šesto, tako kot se za hojo v hribe pač spodobi, in bila na izhodišču dvournega vzpona na Vajnež, najvišji vrh pogorja Belščica, nekaj pred osmo zjutraj.

Preberi več »
Instalaž

Maj

Za prvo kolesarsko v sezoni si vedno izberem Barjanko, ker tako vsako leto vem, pri čem sem. Rožniške stezice sem to pomlad po sili razmer zamenjala s tistimi manj obljudenimi na Klobuk, dvakrat sva se noge sprehodit odpravila okrog novoodkritega Gradiškega jezera. Po zelo (pre)dolgem času sva jo v hribe mahnila šele konec meseca in to kar dvakrat in obakrat v Karavanke. Najlepša ljubljanska je trenutno džamija, najboljši domač pa bo vedno frišen bezgov sirup.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Begunjščica

Odločila sva se zadnji trenutek in se od doma odpravila šele enkrat sredi dopoldneva. V Begunjah sva zavila proti gradu Kamen in kmalu zatem, pri domu v Dragi, ko je asfalt zamenjal makadam, je na svoj račun prišel predvsem Mr. P., ki si je (verjetno zavestno) že v Ljubljani priboril sedež za volanom. Nekaj ovinkov in par luž kasneje sva se znašla na Poljški planini: obula sva gojzarje in zaklenila Šveda ter mimo Tomčeve koče peš nadaljevala naprej v gozd.

Preberi več »
Na potep  |  Vseživo

Fotozgodba: muslimanski kulturni center v Ljubljani

Ukleščen med eno od bolj obremenjenih železniških prog, najslavnejšo pivovarno v Ljubljani in eno najprometnejših mestnih vpadnic, novi muslimanski kulturni center res nima najugodnejše lokacije. Pač pa brez dvoma sodi med najlepše ljubljanske arhitekturne pridobitve zadnjih nekaj desetletij. Prepričajte se sami.

Preberi več »
Na potep

Gradiško jezero in ruševine gradu Rožek

Med Lukovico in Moravčami, le dvajset minut vožnje iz Ljubljane, ugnezdeno med gozdnatimi griči, čepi Gradiško jezero. Da gre pravzaprav za mokri zadrževalnik na reki Drtijščici, ki je nastal ob gradnji štajerske avtoceste, čigar namen je zmanjšati ogroženost pred poplavami v srednjem in spodnjem toku reke Radomlje, vas bodo že takoj ob prihodu na makadamsko parkirišče poučile informativne table. Hitro boste poučeni tudi o tem, da sobota popoldan morda ni najboljši čas za sprehod tod okrog, še posebej če imate radi samoto.

Preberi več »