V Dolomite z motorjem

Iti ali ne iti? je bilo najpogosteje zastavljeno vprašanje dan pred načrtovanim odhodom v Dolomite. Bilo je konec junija. Vremenska napoved ni bila ravno katastrofalna, a je vsak dan obljubljala vsaj nekaj milimetrov padavin. In dež na motorju ne more biti nič kaj zabaven, sem si mislila. Matej si je želel, da bi mi lahko pokazal špičaste vrhove in odrezane stene dolomitskih vrhov, ker je zadnjikrat, ko je potoval tam čez, naredil nore fotke in se mi že vse od takrat po njih cedijo sline. Roka takšne malenkosti, kot je par dežnih kapelj, niso spravile s tira. Z Matejo pa bi se še najraje odpravili v nasprotno smer: na jug, kjer so obljubljali bolj stanovitno vreme in bistveno višje temperature. Naslednji dan smo šli. V Dolomite.

Pralo nas je že med Ljubljano in Jesenicami. Na drugi strani Korenskega sedla, takoj ko se je v ozadju pokazal Dobrač, pa je že sijalo sonce. Na poti skozi pravljični Ziljsko in Dravsko dolino nas je znova malo ofrišalo, a smo se do takrat dežja že zdavnaj privadili. V Italiji smo bili kot bi mignil in tako tik pred mejo brezobzirno peljali mimo tovarne slavnih italijansko-avstrijskih napolitank z ne tako zelo nevpadljivo trgovino ob cesti. A Dolomiti so bili prioriteta in že naslednji trenutek smo se znašli v njihovem objemu.

Nekaj prelazov smo napadli že isto popoldne. Z romantično kuliso jezera Misurina v ozadju in ob spremstvu malo manj romantičnega rošenja sta fanta na obali slikala svoja motorja. V gorski koči pod Tre cime, najslavnejšimi dimniki daleč naokoli, smo pojedli prvo od mnogih rund rogljičev, natlačenih, prelitih in posutih s čokolado. Čez prelaz Tre croci smo se spustili v Cortino d’Ampezzo, od tam pa čez Falzarego v simpatično smučarsko vas Arabbo, kjer smo, v apartmaju brez enega samega ščepca popra ali soli ter z zgolj eno rolico papirja, a z najlepšimi razgledi na travnata smučišča in odrezane vrhove za njimi, prenočevali.

Naslednje tri dni smo osvajali prelaz za prelazom, občudovali razgled za razgledom (Matej še kolo za kolesom, kmalu zatem, na dan našega odhoda, se je namreč odvijal največji kolesarski maraton v Dolomitih), pri tem pa so nas izmenično spremljali dež, sonce, občasno pa še sodra. Prelazov se je nabralo najmanj dvajset: preveč, da bi jih šla naštevat, pogled na v oblake zavite vrhove mogočnih vršacem nad njimi pa bi bilo s kakršnim koli opisom težko narediti uslugo. Matejev najljubši je bil prelaz Giau, pravi, da zaradi popolne ovinkaste ceste in prostornih zelenih pašnikov. Mene je očaral prelaz Fedaia, zaradi s kot ogledalo jasne jezerske površine, v kateri se je odslikavalo pobočje veličastne Marmolada. Pa prelaza Pordoi in Sella, s katerih se odpira edinstven pogled na gorsko verigo Sella. Za vse ostalo so tu Matejeve fotke.

Napolitank nazaj grede nismo izpustili. Dež na motorju pa me tudi ne moti več.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko