V muzej in na kavo, II.

Ker je bilo vreme na prvo februarsko nedeljo bolj klavrno, je to pomenilo le eno: brezplačen obisk muzeja. Tokrat sva jo mahnila v fužinski Muzej za arhitekturo in oblikovanje, v katerem že od začetka decembra gostuje potujoča razstava Muzeja za oblikovanje Zürich z naslovom Končna postaja: morje?

Razstava z močno izobraževalno noto v ospredje postavlja problem (pre)hitro naraščajoče količine odpadkov v vseh svetovnih morjih in hkrati opozarja na grozljive posledice, ki jih takšni odpadki – med njimi predvsem plastika – puščajo na okolju, živalih in človeku. Na enem od začetnih panojev v prvem prostoru razstave so prikazana časovna razbdobja, potrebna za razgradnjo posameznih odpadkov v morski vodi. Jabolčni ogrizek in lepenka, na primer, se v morju razkrajata 2 meseca. Bombažna srajca od 2 do 5 mesecev. Cigaretni ogorki od 1 do 5 let. Plastična vrečka do 20 let. Pločevinka 50, aluminijasta pločevinka 200 let. Življenjska doba človeka je že zdavnaj presežena. Plenice za enkratno uporabo in plastenke 450, ribiška vrvica 600 let. V šeststo letih se zgodi, pogine, odmre, zaključi, izumre, zamenja, konča marsikaj, le ribiška vrvica ne. Steklenice imajo nedoločen čas razgradnje.

V eni od naslednjih sob muzeja več kot polovico razstavnega prostora zaseda neprijetno velik kup odpadkov, nabranih med čistilnimi akcijami na Havajih ter v Baltskem in Severnem morju, a je to, ironično, le kaplja v morje, takšnih smeti je v vseh svetovnih morjih več tisoč ton. Odpadki se združujejo v ogromne plavajoče kepe, t.i. “plastične spirale”, največja med njimi naj bi že dosegla velikost Srednje Evrope. Bolj žalostne od tega so le še table s fotografijami razkrajajočih trupelc obmorskih ptic, ki so zaužile to “plastično juho” in poginile.
 

V sklepnem delu razstave so predstavljene alternative nekaterim izdelkom iz človekovega vsakdana, s prijaznim, a neposrednim namigom, da lahko vsak od nas, četudi le z majhnimi dejanji, pripomore k zmanjšanju nepotrebnih odpadkov. Kako? Jaz tako: Za nakupovanje uporabljam vrečke iz blaga oz. vrečke, namenjene večkratni uporabi. Zbiram star papir in vse, kar je mogoče reciklirati, recikliram. Namesto ustekleničene oz. natančneje – “uplastenčene” vode pijem vodo iz vodovoda, natočeno v stekleničko. Kupujem kakovostne igrače iz kakovostnih materialov in z ustreznimi certifikati. Ker mi je ta koncept blizu – pogosto kupujem oblačila (in pohištvo) iz druge roke. Stare zavese uporabim kot vrečko za sadje in zelenjavo. Če grem na tržnico, na kolo obesim cekar ali košaro. Pa ti?

Nedavno so v Fužinskem gradu poleg muzeja odprli tudi kavarno. Ko boste po ogledu razstave v njej srebali močno kavo ali dišeč čaj in se sladkali z okusnimi priboljški, ne pozabite: sedite na recikliranih kosih pohištva, najslavnejših primerkih slovenskega oblikovanja, ki so med stoletnimi zidovi našli svoj novi dom.

Več o potujoči razstavi in projektu si lahko preberete tukaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.