vselepoinprav.si

V Trstu sem bila nazadnje, ko je najbolj avanturistična članica naše družine s tamkajšnjega letališča potovala v Španijo. Let je bil večerni, mi pa smo se od doma odpravili že zgodaj dopoldan. Med drugim tudi zato, da bi na Ponterošu spili kavo.

V mesto smo se pripeljali tako, kot se spodobi in na edini pravi način: z openskim tramvajem št. 2. Zavore so cvilile, otroci, ki so sedeli na lesenih klopeh v smeri vožnje, so ob nežnem drsenju proti robnem, izbočenem delu sedal vriskali od navdušenja, starejše gospe, verjetno domačinke iz Opčin, ki so sedele nasproti nas, pa so brez premora klepetale in se za nemir v vagonu sploh niso zmenile, tudi ko smo prispeli do Škorklje, najbolj strmega dela proge s 26% naklonom, kjer se tramvaj pretvori v vzpenjačo, ne.

Na končni postaji, Oberdankovem trgu, se je pričel peš sprehod po mestu: mimo vodnjaka štirih celin in palače mestne občine na Trgu zedinjenja Italije, na pomol Audace, vzdolž Velikega kanala in Rdečega nebotičnika, na Borzni trg z Neptunovim vodnjakom in Fabianijevo hišo Bartoli, do rimskega amfiteatra, skozi Terezijansko četrt, na Trg republike, na koncu pa še na železniško postajo.

To niti ne tako nedolžno pohajkovanje po mestu je na družinski članici z najmanj telesne vzdržljivosti in najslabšo obutvijo pustilo davek v obliki žulja na peti, zato si je morala – brez tega v Trstu pač ne gre – kupiti nove čevlje. Od hudega napora nas je zatem napadla še huda lakota, zato smo se v eni od uličic nekdanje judovske četrti, natančneje v gostilnico Taverna del Ghetto, usedli na kosilo. Tagliatelle s polivko iz žafrana, čebule in slanine, brez dvoma eno najboljših kosil male, sprva do zadnjega stola nabite, ko je minila ura za kosilo, pa povsem prazne tavernice, se – ko imava na zalogi kakšno posebno dobro steklenico rdečega vina – še danes znajdejo na jedilniku najine male kuhinje.

Preden nas je tramvaj odvlekel nazaj do Opčin in smo Kristino odložili na aeroportu, smo v Trstu skočili še na kavo.