Jeseni na morje: Rab

Ostri ovinki Jadranske magistrale. Posušena palmova veja nad obokom v dnevni sobi. Škatla od čevljev, polna oranžno-rjavih školjk. Hiška z ravno streho na hribu nad mestom. Škorpijoni. Mivkaste plaže in plitvo morje. Veter v laseh na palubi trajekta. Gola, kamnita pokrajina. To je Rab, kot se ga spominjam iz otroštva. Prejšnji teden sva jo tja mahnila z Matejem. In motorjem.

Prazne ceste, prazno mesto

Nisva štartala pretirano zgodaj, a sva nekaj čez drugo popoldan že zapuščala trajektno luko in za seboj puščala belo pokrajino južnega dela otoka. Na cesti ni bilo žive duše, na redkih zaplatah trave le tu in tam kakšna ovca. Skale so zamenjale oljke, pripravljene na trgatev, in manjša naselja. Čez slabe četrt ure sva v glavnem mestu z istim imenom že snemala čeladi in oblačila kratke rokave. Iz prijetnega, svetlo opremljenega stanovanja gospe Deline se je odpiral pogled na staro mesto na ozkem rtiču in njegove slavne štiri zvonike. Že od nekdaj se mi je zdelo najlepše obmorska mesta obiskovati izven sezone, ko ni več stojnic z drobnarijami in so zaprti vsi lokali, razen tistega v marini – s plastičnimi, od sonca zbledelimi stoli, a najboljšo kavo v mestu. Pohajala sva po praznih ulicah, za obzidjem je ob skale pljuskalo morje, na obzorju pa je prav kičasto zahajalo sonce.

Kamnita pokrajina, mivkaste plaže

Naslednji dan je bil dan fijakanja po otoku. Po skalnatih kolovozih sva se vzpenjala na vse mogoče razgledne točke, vključno s štiristo osem metrov visokim Kamenjakom, s katerega se je odpiral razgled na gole okoliške otoke in veličastni Velebit. V Loparju sva na hitrico preverila temperaturo vode, a dlje od namakanja prstov na nogi nisva prišla. Tako kot mesta, so bile prazne tudi mivkaste plaže, ki so omogočale takšne in drugačne adrenalinske moto aktivnosti.

Pomnik nekega drugega časa: Kampor

Spustila sva se na močvirnata tla zalivov Supetarska Draga in Kampor. V slednjem je med drugo svetovno vojno stalo fašistično taborišče, na njegovem mestu pa je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja urejen spominski kompleks, ki ga je zasnoval Edvard Ravnikar.

Potem je prišel dan, ko je bilo treba domov. V mestu sva potamanila (en) kos notorično nasitne Rapske torte, sestavljene iz mandeljnov, sladkorja in Maraskina, nedolgo zatem pa že krajšala razdaljo do opoldanskega trajekta.

Namesto zaključka ali domov v velikem loku

Da se nama je že na začetku poti, malo pred avtobusnim postajališčem v Pivki, snela veriga, je danes le še hecna dogodivščina. In da je, ko sva domov grede v Stinici zapeljala s trajekta, nisva mahnila levo proti Senju, temveč v nasprotno smer, čez Velebit in v Gospić, zaradi predrte zračnice skupaj z motorjem naložena na vozilo vlečne službe, pa izjemno zabavna prigoda, ki je človek zlepa ne pozabi. Temu se reče heštegmotorcyclelife in takšne stvari pač pašejo zraven. Če se to ne bi zgodilo, ne bi okusila razgleda z vrha serpentinaste velebitske ceste, ki je vključeval vse otoke Kvarnerja in Severne Dalmacije. In tudi ne zelene doline reke Gacke, ki naju je s svojimi majhnimi hišami z železnimi ograjami in drobnico na vsakem vogalu tako zelo spominjala na nama ljubo romunsko podeželje. Ni težko ugotoviti, kam naju vleče v prihodnje.

Fotografije: www.perkophotography.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.