vselepoinprav.si

Čas za nas: za vikend na morje

Poznamo se slabih šestnajst let in v tem času smo skupaj doživele že marsikaj in si stale ob strani ob največjih življenjskih prelomnicah, onih taluštnih pa tudi tistih malo malo manj lepih. Šestnajst let je minilo skoraj tako hitro kot pretekli vikend, ko smo jo po dolgem času znova mahnile na morje. Fantje, možje, otroci, partnerji… ti so tokrat ostali doma. Delno tudi skrbi. Hrana in pijača pa ne. Torbe za na plažo so stale čudno postrani, ker v njih bilo igrač in osvežilnih robčkov. Hladilna torba je bila polna, a v njej ni bilo soka. Jedle smo ko se nam je zahotelo. Na plaži smo s kremo najprej namazale sebe. Spat smo hodile v zgodnjih jutranjih urah in v poznih vstajale. V soboto zvečer smo šle u lajf.

Z avtom po Islandiji: Reykjavík in Zlati krog

Vse, kar je bilo kdaj izrečenega in zapisanega o dih jemajoči islandski pokrajini, je res. Islandija je dežela tisočerih naravnih čudes in še tako krepki presežniki se na trenutke zdijo zdaleč prešibki, da bi bilo njene lepote mogoče opisati z besedami. Lahko pa poskusim. Največji vulkanski otok na svetu, dežela ognja in ledu, aktivnih vulkanov in mogočnih slapov, bruhajočih gejzirjev in vročih bazenov, črnih plaž in prostranih ravnin, s travo poraščenih črnih hiš, čokatih islandskih konjev, košatih ovac in puloverjev lopapeysa.

Prvič po Ciclovii Alpe-Adria

Potem ko sem lanskega avgusta pribrcala na Mangartsko sedlo, sta Mr. P. in Mr. S. spodbudno pripomnila, da Čiklovija ni več daleč. Nato je kot bi trenil minilo skoraj eno leto in prišel skrajni čas, da tudi sama že enkrat doživim to njeno tako zelo opevano lepoto. Medtem ko sta moja sobiciklista eno od najlepših etap poti, ki poteka od Trbiža do Kluž, tu in tam z nekajkilometrskimi dodatki (beri: vzponi – na primer tistim na Mokrine), v raznovrstni družbi ter z bistveno drugačnejšim tempom prekolesarila že neštetokrat, je bil pretekle sobote to moj prvi podvig.

Prvič na giro

In to tako kot se zagre: s čepico na glavi, piščalko v ustih in zastavo pod roko.

Pristovški Storžič

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.

Za en dan na Švedsko: Malmö

Med danskim otokom Zelandijo in švedsko pokrajino Skanijo se nahaja ožina Øresund. Na njenem južnem delu, med Københavnom in Malmöjem, jo preči Øresundski most: Øresundsbroen po dansko, Öresundsbron po švedsko, Øresundsbron po dansko-švedsko. Dolg je dobrih sedem kilometrov in pol, kombinacija s podzemnim tunelom in cestno-železniško povezavo na umetnem otoku Peberholm na sredi ožine pa znaša vsega skupaj šestnajst cela štiri kilometre. Po vrhu mostu pelje cesta, nadstropje nižje vozi vlak. Ko sva bila lansko leto prvič na Švedskem, sva si obljubila, da se letos vrneva z motorjem. Pa se nisva – v drugo naju je na Švedsko pripeljal vlak.

Prvič na Dansko: København z okolico

Za to, da mi je Danska tako pri srcu, obstaja več razlogov: na primer preprost in brezčasen danski dizajn, ki vključuje tako mehke puloverje nevtralnih odtenkov kot tudi ikonične stropne luči in usnjene počivalnike, pa danska ljubezen do vsakodnevnega kolesarjenja na delo, ne glede na vremenske razmere, in hygge, ki je lahko marsikaj, med drugim tudi umetnost uživanja v preprostih stvareh, in tu je seveda še postavni g. Mikkelsen, eden meni najbolj ljubih igralcev. Iz nekega petega, povsem nelogičnega razloga, sva najmanjšo skandinavsko deželo prvikrat obiskala šele pred kratkim. In bila, kaj drugega kot – popolnoma očarana.

Pozimi na morje: Krk

Že od nekdaj sem si želela it pozimi na morje. Pa ne zjutraj tja in zvečer nazaj, ampak zares na morje, za večkrat prespat, raziskovat prazna obmorska mesta, poslušat butanje valov ob neobljudene bele skale in zavijanje burje v krošnjah borovcev, pod katerimi ni brisač niti kopalcev – tu in tam kvečjemu kakšen pozabljen natikač. Da so hrvaški otoki najlepši ravno izven sezone, sva prejšnjo jesen ugotovila že na Rabu in vse od takrat naju je vleklo nazaj. Konec decembra se je končno našlo dovolj časa, da za nekaj dni spet pobegneva na enega od bližnjih otokov naše južne sosede. Nekaj zim poprej smo se za novo leto zabavali na snegu, ampak tudi na morju je luštno, morda celo bolj.

Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje

Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje, je naravni rezervat, v njem pa ptice, nutrije in konji. Pa visoka trava, trstičje in plitva modra voda. Krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, blatne poti in lesene opazovalnice. Majhne ribe in plašne želve. Šipkove jagode in bodičasto grmovje. Močvirnata laguna, po kateri lomasti bolj malo ljudi in ki ji vlada glasna tišina.

Preberi več »