vselepoinprav.si

Že nekaj let zapored sva se prijateljema menila, da bi šli za novo leto nekam v hribe. V tako pravo gorsko kočo sredi ničesar, s pečjo na drva in strmo padajočo streho. Nato se je nekega decembrskega dne dvatisočštirinajstega leta ponudila priložnost za čeznovoletno bivanje v hiši v Logu pod Mangartom. In smo šli.

Koča je bila v resnici hiša, skrita pod vznožje hriba, ravno prav oddaljena od glavne ceste in najbližjega soseda. Mansardno stanovanje s strešnim oknom v kuhinji, skozi katero je bilo mogoče (če stopil na klop in še malo na prste) opazovati zasnežene vrhove loških gora ter s spalnicama, obrnjenima proti temnem smrekovem gozdu, je ustvarilo tisto gorsko vzdušje, ki smo si ga tako želeli. Stanovanje je bilo pred našim prihodom segreto na prijetnih 24 stopinj in ob mrazu, ki je ravno tistega dne močno pritisnil po celi Sloveniji, se misel na kurjenje ledeno mrzle hiše nenadoma ni več zdela tako romantična in celotna zadeva je postala malodane idealna. Vrh tega smo naslednjega dne prišli do razburljive ugotovitve, da se le par korakov stran, v hribu za našo hišo, nahaja vhod v Štoln – rov za odvajanje vode iz rudnika svinca in cinka v Rablju na drugi strani hriba (po katerem je med prvo svetovno vojno potekala tudi strateško pomembna ozkotirna železnica). V strmi steni za njim smo nekaj trenutkov zatem odkrili še precej impresiven, zamrznjen slap.

Naslednjih nekaj dni smo počeli vse, kar se za počitnice na snegu spodobi: gazili po zasneženih gozdnih poteh, se po cesti na Mangart sankali do onemoglosti, dričali po praznem smučišču Sella Nevea (Kaninu se je takrat še bolj slabo pisalo) in kepali ob mestoma zaledenelem Rabeljskem jezeru. Novoletne počitnice so bile, blago rečeno, popolne.

Fotke: http://www.perkophotography.com et moi.