vselepoinprav.si

Po avstrijskih panoramskih cestah z motorjem: Nockalmstraße in Maltatal

V najinih rosnih letih sva se po razglednih cestah sosednje Avstrije najraje vozila s kabrioletom. Včasih sva v mali prtljažnik strpala gojzarje in pohodne palice in jo mimogrede mahnila na kakšen nezahteven vrh. Odkar se štejeva med kolesarje in motoriste pa vožnja po takšnih cestah z drugim kot enoslednim vozilom skorajda ne pride v poštev in že skorajda kičasto popolno jesensko vreme pretekle sobote je bilo pač treba izkoristiti. Preberi več »

Po Istri s kolesom

Da gremo septembra biciklirat v Istro, smo se dogovorili že v Dolomitih. Zasedba je bila tudi to pot identična, le Tomaž je svojo SuzieQ zamenjal za Ruby. In smo spet šli. Za pet dni in pet noči, z bazo v Novigradu. V Grožnjan sem še šla zraven, ko pa sta se namenila do Motovuna in nazaj čez Umag, sem jo sama raje mahnila na plažo. Pravzaprav je celotno zagretost nad vsakodnevnim kolesarjenjem pri vseh treh kmalu zamenjalo vse pogostejše in vse bolj intenzivno poležavanje ob morju.

Preberi več »

Z vlakom v Trst

Iz Ljubljane v Trst in nazaj se je od devetega septembra znova mogoče peljati z direktnim vlakom. Če greste na tazgodnjega, se malo pred deveto že lahko sprehajate po tržaških ulicah. Midva sva šla. Na kavo, na grič Svetega Justa in na pasto. Tu in tam sva smuknila na kakšno stopnišče in občudovala nabor rastlin tamkajšnjih stanovalcev. Na pomolu Audace sva se kopala v popoldanskem soncu. Če se ob sedmih zvečer usedete na tazadnjega za Ljubljano, se malo pred deseto lahko že sprehajate po ljubljanskih ulicah.
Preberi več »

Počitnice v Dolomitih

Pred dobrim letom sva Dolomite po dolgem in počez prekrižarila z motorjem in vse od takrat si jih je Matej strastno želel prevozit še s kolesom. Jaz niti ne. So mi pa že hudo manjkali hribi. Ampak potem sem se letos nekoliko resneje vrgla v kolesarjenje. Prilezla sem na Rakitno, podirala rekorde po Barju, odvozila prvo stotko do Črnomlja in kolesarjenje v hrib je nenadoma postalo zanimivo. Tako smo v začetku avgusta na strešna prtljažnika avtomobilov namontirali Matejevega Focusa, Tomaževo SuzieQ in mojo Rozi in smo šli. V Dolomite in to za cel teden: kolesarit, pohajkovat, namakat prste v mrzla gorska jezera.

Iz Tater v Trst

Ovinki in hribčki brkinške sadne ceste so Mateja tako prevzeli, da sva jo le dva dni zatem, ko jo je po dolgem in počez obdelal s kolesom, prevozila še z motorjem. Sadna drevesa so bila v polnem razcvetu in zrak je dišal po medu. Nikjer ni bilo žive duše, le nekje v daljavi se je vztrajno oglašala kukavica.

Preberi več »

Prvič na Švedsko: Stockholm z okolico

Ko sva slabi dve uri po vzletu z reškega letališča, prilepljena na okence letala, opazovala mestoma še vedno zamrznjeno pokrajino južne Švedske, sva bila že pošteno nestrpna in takoj ko smo pristali v Nyköpingu, naju je kar odneslo na za deset stopinj bolj frišen švedski zrak. Navduševala sva se nad vsem po vrsti, tudi nad Volvo busom, ki naju je peljal v prestolnico in je bil opremljen z brezžično povezavo, ekstra širokimi vrati za prtljago ter voznikom, ki nas je s tihim, šarmantnim glasom poprosil, naj si iz previdnosti pripnemo varnostne pasove. Letališče Skavsta je od Stockholma oddaljeno ravno dovolj, da sva v poznopopoldanski svetlobi, tokrat nalepljena na veliko avtobusno steklo, prvikrat v življenju vsrkavala prostrano švedsko pokrajino, podrobljeno z belimi jezeri in rdečimi hiškami. Takoj sva bila navdušena.

V Zürich z vlakom

Najdaljša do sedaj je bila tista do Münchna, najlepša do Dunaja, nazadnje pa sva z vlakom izletnikovala v sosednjem Kranju. Potem sva se nekega januarskega popoldneva odločila, da greva z vlakom v Zürich. Na nočni vlak, ki je prihajal iz Beograda in je imel za seboj že nekaj sto kilometrov, sva v Ljubljani skočila ob devetih zvečer. Dobrih dvanajst ur kasneje, po vožnji skozi s snegom pobeljeno Avstrijo, menjavi vagonov v Schwarzachu in natanko petminutnem prečkanju Lihtenštajna, sva na züriški železniški postaji kupila tridnevni karti za tamkajšnji mestni promet.

Tržaškokraška

Prva resna tura v novem letu me je popeljala v Tržaški zaliv, na toplo, na morje in na sonce. Štart je bil v Štorjah, kjer je pred gostiščem Skok prav prikladno parkirišče. Preko Sežane sem se zapeljal na italijansko stran. Prečkanje tega mejnega prehoda je prav bizarno, saj se spustiš iz rondoja na regionalni cesti neposredno na zaključek hitre ceste, ki je bila še nekaj metrov prej avtocesta. Potem moraš, da prideš na pravo smer proti Opčinam, prečkati štiri pasove s skrajno desnega na skrajno levega. Opčinam je sledil Prošek, kjer se mi je odprl razgled na Trst in Jadransko morje, potem pa sem se spustil čisto do obale.

Preberi več »

Jeseni na morje: Rab

Ostri ovinki Jadranske magistrale. Posušena palmova veja nad obokom v dnevni sobi. Škatla od čevljev, polna oranžno-rjavih školjk. Hiška z ravno streho na hribu nad mestom. Škorpijoni. Mivkaste plaže in plitvo morje. Veter v laseh na palubi trajekta. Gola, kamnita pokrajina. To je Rab, kot se ga spominjam iz otroštva. Prejšnji teden sva jo tja mahnila z Matejem. In motorjem.