Z avtom po Islandiji: Reykjavík in Zlati krog

Vse, kar je bilo kdaj izrečenega in zapisanega o dih jemajoči islandski pokrajini, je res. Islandija je dežela tisočerih naravnih čudes in še tako krepki presežniki se na trenutke zdijo zdaleč prešibki, da bi bilo njene lepote mogoče opisati z besedami. Lahko pa poskusim. Največji vulkanski otok na svetu, dežela ognja in ledu, aktivnih vulkanov in mogočnih slapov, bruhajočih gejzirjev in vročih bazenov, črnih plaž in prostranih ravnin, s travo poraščenih črnih hiš, čokatih islandskih konjev, košatih ovac in puloverjev lopapeysa.

Je dežela, ki jo na dva dela deli tektonska prelomnica: tu se Evrazijska plošča odmika od Severnoameriške, zaradi česar se otok počasi veča, vzdolž prelomnice pa neprestano nastaja edinstvena pokrajina. Islandija je dežela, katere površje v veliki večini sestoji iz bazalta, vulkanskega pepela in lave in dežela, v kateri leži po površini največji ledenik Evropi, v led pa je vsega skupaj odetih kar enajst odstotkov celotnega otoka, le en sam samcat odstotek pa predstavlja gozd. Njene južne obale obliva Severni Atlantik, severne pa Arktični ocean. Na Islandiji dobra tretjina vsega prebivalstva živi v glavnem mestu, več kot dvakrat toliko kot prebivalcev pa je na otoku ovac. Kot zadnjo odkrito evropsko deželo so jo nekje v sredini devetega stoletja naselili Vikingi, današnja islandščina pa se od tiste pred dobrimi tisoč leti ne razlikuje kaj dosti. Zaradi nekdanje ameriške vojaške baze je na Islandiji mogoče najti marsikaj ameriškega (od sladkarij do poštnih nabiralnikov in avtomobilov) in prav vsi domačini z izjemno simpatičnim nordijskim naglasom govorijo perfektno angleščino.  

Po ulicah najbolj severno ležeče prestolnice na svetu

Začeli smo tam, kjer začne velika večina islandskih popotnikov – v Reykjavíku, najbolj severno ležeči prestolnici na svetu, katere ime se – zahvaljujoč številnim geotermalnim vrelcem na tem območju – v prevodu glasi smoky bay, dimni zaliv. Na keflaviškem letališču smo prevzeli oba štiripogonska Dusterja in dvanajstdnevna islandska saga družbe sedmih popotnikov, sestoječe iz treh odraslih parov in enega enajstmesečnega dojenčka, se je začela.

Mestece Keflavík je od Reykjavíka oddaljeno dobre tričetrt ure in že po prvih nekaj kilometrih vožnje čez polje lave, preraščene s sivozelenim mahom, nas je ta nam tako zelo neznana pokrajina povsem prevzela. Ura je bila sedem zvečer. Super, da ne pridemo v naše prvo Airbnb prenočišče že ko se stemni, sem pomislila. Zapeljali smo se skozi mesto in bili eden za drugim presenečeni nad njegovo velikostjo in širokimi vpadnicami. Ura je bila deset, pol enajstih, ko smo se namestili in razpakirali, zunaj pa dan in sonce še vedno nad horizontom. Saj res, noči so tu poleti kratke in v teh mesecih pravzaprav ponoči ni tiste čisto prave teme. Vsi smo to vedeli in vsi pozabili. V zimskem vrtu našega stanovanja bi ob enih ponoči brez težav lahko brala knjigo. A je raje nisem – naslednji dan nas je čakal ogled mesta.

Zbudili smo se veliko prezgodaj, še pred šesto uro po islandskem času, a s soncem že visoko na nebu in pohod skozi pisani del mesta začeli v starem pristanišču, med ladjami, ki so čakale na restavracijo in komaj prebujajočimi se hiškami-stojnicami, ki so turistom ponujale ogled raznovrstnega morskega in obmorskega življa. Na okenskih polknah, ladjah, posterjih in fasadah pristaniških hišic, pretvorjenih v hip kavarne in bistroje, je prevladovala turkizno modra barva. Bilo je prijetnih dvanajst stopinj (in medtem ko smo bili mi zaviti v tople flise, so lokalci po ulicah tekali v kratkih rokavih, kot se to za poletje pač spodobi), jutranja svetloba pa ravno pravšnja, da smo z navdušenjem polnili pomnilnike pametnih naprav. Po eni od številnih, s pisanimi hiškami posejanih ulic, smo se povzpeli na položen hrib, na vrhu katerega stoji najslavnejša mestna silhueta: Hallgrímskirkja, špičasta betonska cerkev, katere oblika naj bi ponazarjala razgibano islandsko pokrajino. Kako velik in razpotegnjen je pravzaprav Reykjavík, sem se zavedla šele na vrhu cerkvenega zvonika, od koder je bil razgled na mesto z okoliškimi hribi brez dvoma najlepši. Vstopnino na zvonik smo plačali v cerkveni trgovinici, a je prav tako lahko tudi ne bi, saj ob vstopu v dvigalo ni bilo (in ni) nikogar, ki bi to preverjal – na Islandiji namreč marsikaj deluje na princip zaupanja.




Ulica, po kateri smo se spustili nazaj proti morju, je bila prepredena s trgovinami s spominki in nekaj njih je premamilo tudi nas. Preostanek potovanja smo nameravali preživeti v manjših vaseh in priložnost je bilo pač treba izkoristiti. Zapeljati smo se pustili tudi pekarni s takšnimi in drugačnimi dobrotami sladkega okusa in brutalno visokih cen. Nazaj v pristanišče smo se vrnili mimo Solfarja, Sončnega popotnika, jeklene skulpture v obliki ladje, ter koncertne dvorane Harpa, katere steklena fasada naj bi poustvarjala edinstveno, z bazaltnimi stebri posejano islandsko pokrajino, številne obiskovalce pa ponavadi spominja kar na ribje luske.

Zvečer, ki to po naših merilih v resnici ni bil, smo se po razgledni pešpoti sprehodili skozi predmestno naselje Seltjanarnes in naleteli na prvi svetilnik, prvi naravni rezervat za ptice, prva lesena stojala za sušenje rib ter prvo… golf igrišče. V naslednjih dneh smo presenečeni ugotovili, da je slednjih na Islandiji skoraj toliko kot ostalih treh.

Zlati krog: najslavnejši trije na Islandiji

Zdi se mi, da smo se šele naslednji dan, ko smo vozili čez neskončne zelene ravnine in z mahom porasla polja lave, zavohali prve žveplene vrelce in v daljavi uzrli del ledenika, za katerega smo sprva mislili, da je oblak, zares zavedli, kje smo. Odločitev, da se bomo kopanju v Modri laguni izognili v velikem loku, je padla že pred meseci. Pač pa smo za namakanje v skoraj štiridesetstopinjski vodi izbrali Secret lagoon, niti ne več tako skrivno, a zelo prijetno geotermalno kopališče v vasici Flúðir. Ker smo bili dovolj zgodnji, je bila v vročem bazenu le peščica obiskovalcev. Pod skupnimi tuši smo malce nerodno s sebe sprali kreme in dišave, ki ne sodijo v termalno vodo in se prepustili uživanju. Okrog nas se je kadilo in brbotalo, po umetno speljanih kanalih pa je iz naravnih bazenov na drugi strani hribčka v bazen dotekala vrela voda. Ozračje je imelo kvečjemu kakšnih petnajst stopinj in ohladitev na leseni klopi ob bazenu dobro uro kasneje je prav prijala.

Prijetno osveženi in polni energije smo jo nato mahnili na slavni Zlati krog – krožno pot, ki pelje mimo treh največjih znamenitosti na Islandiji in ki jo je mogoče prevoziti v enem dnevu. Gre za s turisti najbolj oblegano islandsko turo in na parkirišču pred slapom Gullfoss, prvim od treh čudes, je opoldne vladala nepopisna gneča. Kolona obiskovalcev se je vila vse do razgledne ploščadi, a tam je bilo kaj za videti. Gullfoss, Zlati slap, se nahaja v kanjonu reke Hvítá, njegova bučeča voda pa v dveh nivojih dramatično pada dvaintrideset metrov globoko, pri tem pa med obiskovalce neprestano prši rahel bel dež.

S parkirišča, na katerega se je prikotalilo še več avtobusov, k temu pa še monstroznih džipov z gromozanskimi gumami, smo jo hitro podurhali naprej. Na naše veliko začudenje je bila naslednja točka, dolina Haukadalur z najslavnejšima islandskima gejzirjema – mirujočim Geysirjem in na vsakih nekaj minut bruhajočim Strokkurjem, relativno prazna. Očarani smo opazovali dva, tri, pet izbruhov in se nato po oranžnorjavem pobočju povzpeli na manjši hrib. Na drugi strani se je pred nami odprla povsem drugačna pokrajina: koritasta zelena dolina, po sredi katere je tekel ozek črn potok.

Tretja, zadnja in meni najljubša postojanka tega dne je bil Þingvellir, prvi narodni park na Islandiji: kraj, kjer je bil v desetem stoletju ustanovljen prvi parlament in mesto, kjer leži Almannagjá, ena največjih tektonskih prelomnic med Severnoameriško in Evrazijsko ploščo. Tu smo se obiskovalci porazgubili kot mravlje med listjem. Nad nami se je dvigala strmo odrezana stena Severnoameriške plošče, ob poti so zevale razpoke, tu in tam napolnjene z vodo, na mestih globoko tudi štirideset metrov, v daljavi pa se je razprostirala zelena ravnina, na koncu katere se je svetlikalo jezero Þingvallavatn, največje naravno jezero na otoku.

Ko smo zvečer vozili nazaj proti Reykjavíku, sem podoživljala vtise in pokrajine tistega dne in bila od vsega doživetega kar pošteno utrujena. Verjamem, da marsikateri popotniki tukaj zaključijo svojo islandsko sago. Ampak to le zato, ker jim nihče ni povedal, da je Islandija še mnogo, mnogo več. Naslednji dan so nas namreč že čakale nove dogodivščine. A o tem naslednjič…

Fotke: perkophotography et moi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko