Nisem ena od tistih, ki ne marajo zime – ravno nasprotno. Ampak če je zima, potem naj bo sneg. In ker ga v Ljubljani ni, sva morala malo višje. A ker je Mr. P.-ja že pred prazniki napadel hud prehlad in še vedno ni čisto taprav, daljši vzponi in visokogorje niso prišli v poštev, pač pa se je za ravno pravšnjo mero ponovoletne rekreacije izkazal lahkoten sprehod okrog Belopeških jezer.
Preberi več »
Druga adventna nedelja, deset dopoldan, Ljubljana pa se je enkrat za spremembo že skopala iz tiste zanjo tako značilne jesenske megle. Podobna napoved je tega dne veljala tudi za prestolnico naše južne sosede, a se tam na koncu sonce ni prikazalo niti za minuto. Toplo (a ne pretesno) sva se oblekla ter se po zagrebškem božičnem sejmu, do lanskega leta kar trikrat zapored najlepšim v Evropi, sprehodila prvič.
Preberi več »
Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.
Preberi več »
Težko bi izbrala en del Islandije, ki mi je najbolj prirasel k srcu, en dan, ki smo ga do tistega trenutka preživeli na potovanju, ali celo eno od mnogoterih islandskih naravnih lepot, a ko smo v sredo, natanko en teden po tem, ko smo pristali na keflaviškem letališču, zapuščali severni del otoka in vozili proti zahodu, mi je bilo kar malo težko. Deloma zato, ker smo že zdavnaj vstopili v drugo polovico naše popotniške dogodivščine, brez dvoma pa tudi zato, ker smo se poslavljali od zares dih jemajoče regije.
Preberi več »
Ko smo se iz kanjona Stuðlagil vrnili nazaj na glavno cesto, se je pred nami odprl meni najlepši odsek krožne ceste doslej: dobrih sedemdeset kilometrov smo vozili po temno sivem asfaltu, ki ga je sprva obdajala prostrana črna ravnina, nato s travo porasla gorska veriga, ob tem pa nas je ves čas grelo prijetno popoldansko sonce. Vstopali smo v severovzhodni del Islandije, počutila pa sem se, kot da smo na nekem drugem planetu. Nato je temno pokrajino zlagoma zamenjal svetel pesek in ko smo znova skrenili na makadam, je začelo rahlo rositi. To je bil prvi in edini pravi dež v vseh dvanajstih dneh, ki smo jih preživeli na otoku.
Preberi več »
Črne plaže, mahovnata polja lave in neobljudena hribovja na jugu Islandije so name naredili tako močan vtis, da se mi je zdelo, da lepša pokrajina pač ne more obstajati. A ko smo se pomikali proti vzhodni regiji in nam je najprominentnejši islandski ledenik začel kazati svoje bele jezike, se mi je pred očmi znova odprl nov svet: drugače lep, drugače čaroben, drugače rajski.
Preberi več »
Četrti dan našega potovanja smo zapustili Reykjavík in začeli tisti pravi islandski roadtrip. Bil je to prvi, južni odsek dobrih tisoč tristo kilometrov dolge krožne ceste, ki smo se je lotili v nasprotni smeri urinega kazalca. Prtljažnika naših dveh Dusterjev sta bila polna skoraj do stropa, za kar je bilo krivo dejstvo, da se je bilo treba založiti s hrano za naslednjih nekaj dni, vključno z dvanajstimi cimetovimi polžki, vsled katerih smo se še zadnjič zapeljali skozi prestolnico in za katere smo odšteli skoraj toliko kot za škatlo špecerije v enem od cenovno ugodnejših supermarketov. To je bila ena (pravzaprav pa kar edina) rešitev, s katero smo vsaj malo nižali sicer precej visoke stroške počitnikovanja na Islandiji.
Preberi več »
Poznamo se slabih šestnajst let in v tem času smo skupaj doživele že marsikaj in si stale ob strani ob največjih življenjskih prelomnicah, onih taluštnih pa tudi tistih malo malo manj lepih. Šestnajst let je minilo skoraj tako hitro kot pretekli vikend, ko smo jo po dolgem času znova mahnile na morje. Fantje, možje, otroci, partnerji… ti so tokrat ostali doma. Delno tudi skrbi. Hrana in pijača pa ne. Torbe za na plažo so stale čudno postrani, ker v njih bilo igrač in osvežilnih robčkov. Hladilna torba je bila polna, a v njej ni bilo soka. Jedle smo ko se nam je zahotelo. Na plaži smo s kremo najprej namazale sebe. Spat smo hodile v zgodnjih jutranjih urah in v poznih vstajale. V soboto zvečer smo šle u lajf.
Preberi več »
Vse, kar je bilo kdaj izrečenega in zapisanega o dih jemajoči islandski pokrajini, je res. Islandija je dežela tisočerih naravnih čudes in še tako krepki presežniki se na trenutke zdijo zdaleč prešibki, da bi bilo njene lepote mogoče opisati z besedami. Lahko pa poskusim. Največji vulkanski otok na svetu, dežela ognja in ledu, aktivnih vulkanov in mogočnih slapov, bruhajočih gejzirjev in vročih bazenov, črnih plaž in prostranih ravnin, s travo poraščenih črnih hiš, čokatih islandskih konjev, košatih ovac in puloverjev lopapeysa.
Preberi več »