vselepoinprav.si

Ko sem se pred nekaj leti s prijatelji iz Kalifornije prvič odpravil na Mangartsko sedlo, si niti slučajno nisem mislil, da bom postal skoraj stalni gost. Sploh pa ne s kolesom. Ko sem takrat opazoval kolesarje, reveže, ki so se trpinčili po nepopustljivi strmini do vrha, sem se spraševal, če so pri zdravi pameti. Kolesarji smo malo usekani, kajti leto kasneje sem si kupil specialko in ni minilo dosti časa, da sem še isto poletje rinil gor s Tomažem in z užitkom brcal pedala. Dobro, saj je naporno. Precej. Vse zavisi od kondicije in koliko kilometrov imaš že v riti tisti dan. Ampak kljub temu mi nikoli ni bilo žal.

Od takrat sem bil na sedlu že tolikokrat, da lahko z zanesljivostjo povem, kdaj je najlepši čas za vzpon. Zame je to jeseni, ko gozd na spodnjem delu dobesedno žari v oranžnih in rumenih barvah macesnov. Na vrhu je zaradi inverzije prijetnih 25°C, medtem ko je spodaj na začetku ceste 15°C, tako da nase še ni potrebno navleči polne zimske uniforme. Še en razlog, zakaj mi je najbolj všeč jeseni je dejstvo, da ni nobenega prometa. Avtomobilov praktično ni. Do vrha se zapeljejo zgolj tisti, ki grejo hodit ali plezat na sosednje vrhove. Mangart, na primer. Kadar sem imel srečo, sem na poti ujel čredo drobnice ali koz, ki na sedlo hodijo na pašo. Še dobro, da sem bil s kolesom in sem se lahko pritihotapil do njih, tako da niso zbežale takoj ko so me zagledale.

Zadnjikrat, ko sem bil tam, je bil zgoraj že sneg. V tem letnem času ga je sploh v senčnih delih že toliko, da je zelo težko priti do vrha, razen če si dovolj trmast. Meni je kot nalašč malo pred vrhom počila zračnica, tako da mi je za gazenje po snegu že zmanjkalo motivacije. Zračnica je po vsej verjetnosti spustila, ker sem zapeljal na oster kamen, ki jih tak čas po cesti ni malo, ravno zaradi manjšega števila prometa. Pri spustu zaradi hendikepirane zračnice nisem pretiraval, tako pa sem si lahko vzel veliko časa in naredil prenekatero fotko.

 

Če koga ta vzpon “rajca” in si – mogoče zaradi pomanjkanja kondicije – ne upa gor, naj se le opogumi, ne bo mu žal. Štarta se lahko že pri viaduktu ob glavni cesti, tam kjer je parkirišče. Ni se treba zaletet v klanec, tukaj naj velja moto počasi se daleč pride. Bolj zahtevni si lahko vzpon podaljšajo in štartajo iz Loga pod Mangartom. Tisti najbolj usekani pa ponavadi naredimo kar cel krog in štartamo iz Kranjske Gore. Se pravi: Kranjska Gora – prelaz Vršič – Soča – Log pod Mangartom – Mangartsko sedlo – Predel – Tarvisio – Kranjska Gora.

Pa ne pozabit napolnit telefona oz. fotoaparata.