Blegoš

Pred dvema letoma smo mati za osmi marec peljali na Blegoš. Sijalo je toplo marčevsko sonce, tla so bila prekrita s hitro kopnečo plastjo snega in zimski dan bi težko bil bolj popoln. Parkirali smo na Črnem kalu in se, eden bolj zagnan od drugega, zapodili po gozdu navkreber.

Že pošteno upehani smo pred zadnjim vzponom v koči pod vrhom privoščili kavo in kos ocvirkovke ter s klopce pred kočo opazovali zasneženi vrh pred nami, ki je bil, kljub temu, da ga ni več objemala jutranja zarja, ko je Blegoš najlepši, kar lep. Nato smo jo mahnili do vrha, od koder se je pred nami odprl kičasto popoln razgled proti Julijcem in Karavankam. Od štiričlanske druščine so bili nad dosežkom in razgledi še najbolj navdušeni mati, saj je bil to zanje prvi pravi hribolazniški vzpon v življenju.

Navzdol smo jo mahnili po senčni in močno zaledeneli stezi, na kateri sem si dvakrat dodobra preštela križno-trtična vretenca.  Še dobro, da si jih niso mati, ker je sicer nikoli več ne bi spravili na noben hrib.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja