V Leipzig po znanje

Del mojih podiplomskih študijskih obveznosti je med drugim predstavljalo tudi opravljanje izpita na tuji univerzi po lastni izbiri. Izbrala sem Philologische Fakultät, filološko fakulteto v Leipzigu odličnega slovesa z mednarodno priznanimi profesorji. K tej odločitvi je nedvomno pripomoglo tudi dejstvo, da na Saškem še nisem bila. Tako sva nekega poletnega dne pred slabimi sedmimi leti štartala proti severu.

Pred Münchnom sva bila kot bi mignil, pa bi bila verjetno še kakšno minuto prej, ako bi naju ne bi na avstrijsko-nemški meji ustavila obmejna policija. Mrkemu policistu je pojasnilo, da se grem na Saško izobraževat, očitno zadostovalo in na koncu nama je s kančkom nasmeška celo zaželel srečno pot. Za Bavarsko je prišla v Turingija, z njo pa vetrne elektrarne, sopotnice, ki so naju spremljale vse do Leipziga. Prva zadeva, ki naju je pozdravila na prvem od saških avtocestnih postajališč je bil hudo močan dialekt najbolj vzhodne nemške dežele. Matej ga je osvojil v nekaj minutah, jaz pa… se ga učim še danes. Na cilj sva prispela v poznih popoldanskih urah.

Leipzig ni glavno mesto Saške (ta čast pripada Dresdnu), je pa z več kot pol milijona prebivalci največje v deželi in, upoštevaje zadnje štetje prebivalstva, najhitreje rastoče nemško mesto. Leipzig je tudi univerzitetno mesto, leta 1409 ustanovljena univerza pa druga najstarejša univerza na območju današnje Nemčije. Na njej so se izobraževale številne prominentne osebnosti in tu in tam celo kakšen Nobelov nagrajenec, med njimi tudi mladi študent Goethe, ki je svojemu ljubljenemu študijskemu mestu vsled njegove naprednosti nadel ljubkovalni vzdevek mali Pariz.

En majhen delček te hudo inteligentne družbe sem lahko izkusila tudi sama. In bila ravno zato živčna kot sam hudič, čeprav, kot se je izkazalo na koncu, povsem po nepotrebnem. Ko sem naslednjega dne uspešno zaključila izpit na fakulteti, sva se odpravila na potep po mestu. Sprehodila sva se skozi mogočno železniško postajo z impresivno železno konstrukcijo, pa po starem delu mesta, za katerega se je zdelo, da se povsod nekaj gradi, obnavlja, popravlja. Nove stavbe so se spajale s starimi, na ulicah pa je bilo moč videti vse od belih Trabantov do nobel črnih limuzin. Težko bi spregledala tistih nekaj najbolj v oči sekajočih ostankov nekdanje države, a brez njih mesto verjetno ne bi bilo to, kar je. Verjamem, da se je v teh sedmih letih do danes marsikaj spremenilo, zato zadnje čase intenzivno razmišljam o prepričljivem izgovoru, zakaj bi morala tja nujno še enkrat, saj dva dneva za takšno posebno mesto niti slučajno nista bila dovolj.

Prenočevala  sva v hostlu A&O, hotelsko-hostelski verigi, ki sva jo dodobra spoznala že v Münchnu in Pragi. Hostel, ki leži v neposredni bližini glavne železniške postaje in s tem osrednjega dela mesta, se razteza skozi vseh nadstropij nekdanje poštne stavbe in je zaradi svojih obokanih stropov v pritličnih in kletnih prostorih prava paša za oči.

Nazaj grede sva se, kakopak, ustavila še v Münchnu.

Fotke: http://www.perkophotography.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko