Ratitovec

Na Ratitovec sva nekega davnega marca štartala pri Prtovški cerkvi – izbrala sva pot čez planino Razor, s katere sva v skalah nad seboj oba prvikrat opazila čredo gamsov. Ker je pred kratkim zapadlo nekaj snega, je bilo ratitovško pobočje oblečeno v belo odejo, pot pa že dobro shojena. Bolj ko sva se približevala vrhu, bolj je drselo, hoja brez derez pa vse prej kot lahkotna. Izvedla sva nekaj kaskaderskih padcev v cel sneg ob gazi, bolj za hec kot zares je tu in tam padla tudi kakšna sočna kletvica.

Ko sva prispela do Krekove koče malo pod vrhom, so se nad naju privlekli dramatični temni oblaki, a ni bilo premrzlo, zato sva jo mahnila še do dvajset minut oddaljenega Altemaverja, najvišjega vrha Ratitovca. V oblakih so bile tudi vse talepše gore severno in severozahodno od naju, pač pa sva se lahko dobro razgledala po planini. Nazaj grede sva si v koči privoščila gromozansko porcijo jote in konkreten kos ravno prav mastne ocvirkovke. In pol deci borovničk.

Za hec sva jo navzdol ubrala čez Povden, a nama je bilo skoraj takoj žal. Pot je bila sicer veliko primernejša za hojo brez derez, a bistveno manj simpatična, saj se je – takoj ko je zapustila planino – spustila v grapo, poraščeno z gozdom, iz katere je bil razgled bolj ali manj nikakršen. Na srečo je učinek borovničk nekoliko ozaljšal situacijo. Poleg tega se je prav na koncu spet pokazalo sonce.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja