Begunjščica

Odločila sva se zadnji trenutek in se od doma odpravila šele enkrat sredi dopoldneva. V Begunjah sva zavila proti gradu Kamen in kmalu zatem, pri domu v Dragi, ko je asfalt zamenjal makadam, je na svoj račun prišel predvsem Mr. P., ki si je (verjetno zavestno) že v Ljubljani priboril sedež za volanom. Nekaj ovinkov in par luž kasneje sva se znašla na Poljški planini: obula sva gojzarje in zaklenila Šveda ter mimo Tomčeve koče peš nadaljevala naprej v gozd.

Prvo polovico poti sva hodila po razmočeni, zmerno vzpenjajoči se gozdni stezi, ki je vijugala med visokimi, temnimi smrekami. Mr. P. si je spotoma oprtal nekaj drv in jih slabo uro kasneje razložil pri Roblekovem domu. Tam sva na klopci z razgledom na najslavnejše slovensko jezero nekoliko zmanjšala težo v nahrbtnikih, nato pa jo, preden bi se docela shladila, mahnila naprej. Redek gozd je zamenjalo ruševje in kmalu sva dosegla greben, s katerega se je odprl pogled na planinski dom na Zelenici in naprej proti Avstriji. Ruševje je izginilo, pod nogami so se nama kotalile skale, izza oblakov je počasi lezlo sonce.

Višje kot sva bila, lepši je bil razgled. Pred nama so se odpirala severovzhodna pobočja Stola, za njim sta se bohotila Vrtača in Palec, v daljavi se je bleščalo Velikovško jezero. Pot, ki je zdaj prešla na južno pobočje pogorja, se je pričela neokoliko strmeje vzpenjati in naju na Veliki vrh, najvišjo točko Begunjščice, pripeljala po nadaljnji uri hoje.

Večina planincev je bila tedaj že na poti v dolino, zato so nama družbo na vrhu delale le frtfotajoče planinske kavke in čreda blejajočih ovac. Pod nama je zevala prepadna severna stena, v daljavi se je nad Blejskim jezerom dvigal Triglav. Mr. P. je poleg malice iz nahrbtnika izvlekel daljnogled in naslednjih nekaj minut našteval okoliške vrhove. Ko sva tako sedela v travi in radirala preostanek sendvičev, je bilo prav prijetno, malo pa naju je prijelo tudi sonce. Naslednjič greva na Stol.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja