vselepoinprav.si

V hiši mojih staršev, v zgornji dnevni sobi, ki se nikoli ni zares uporabljala, pod televizijo, ki je nihče ne gleda, stoji zaprašen star videorekorder, ki mi ga je enkrat za rojstni dan podarila teta. Pod njim je približno ducat doma posnetih filmov sumljive kakovosti, nerodno zmontiranih in z bistveno predolgimi kadri. A med njimi sta dva, ki imata med našimi družinskimi člani prav posebno mesto in ki bi ju lahko gledala kadarkoli in ob vsaki priložnosti. Prvega smo poimenovali Kristina – njegova zvezda je devetmesečna dojenčica, ki bolj ali manj pomanjkljivo oblečena zganja vragolije, kakršne pač pritičejo dojenčicam take starosti. Naslov drugega je Zima v Brezju.

Pisalo se je leto tisoč devetsto osemindevetdeset. Tiste zime smo bili deležni zajetne snežne pošiljke in ob cesti, ki pelje v vas, je z obeh strani nastala poldrugi meter visoka stena. Tamlajši so do vratu skakali v sneg, taveliki so nad njihovimi glavami vihteli lopate. Da smo lahko prišli do sosednje vasi, smo morali na kolesa avtomobila natakniti verige. V dolini za kozolcem nam je oče uredil majhno smučišče in postavil čisto pravo vlečnico. Sankali in smučali smo se vsak popoldan, vse vikende in cele zimske počitnice. Na zgornjo postajo vlečnice smo si prinesli prenosni radio, ki je zaradi nizkih temperatur enkrat celo zmrznil. Mami nam je v termovki nosila čaj, pekla jabolčni štrudel in rezala salamo, zvečer pa smo na radiatorjih in prijetno razgreti kmečki peči sušili prevelike bunde in razmočene hlače. To je bila prava zima, najlepši spomin iz mojega otroštva.

Pretekli teden je po dolgem času spet zapadla primerljiva količina snega. Cesta je znova dobila visoko steno, ponoči se je v gozdu čeznjo celo podrlo nekaj dreves. Nujno sva morala na obisk. Sneg se mi sicer ni več udiral do vratu, a je bilo vseeno sila zabavno. Le precej mirno. Današnji vaški otroci se več ne smučajo v tisti dolini, od vlečnice je ostal le še steber in kozolec se je tudi že podrl. Potem pa je mami skuhala kavo in spekla palačinke. Na radiatorje smo odložili kape in rokavice, mokre od kepanja in če si malo zamižal, je bilo skoraj tako kot tisto zimo v Brezju, leta tisoč devetsto osemindevetdeset…

Sorodni prispevki:
Spet doma ali poznojesenski dan v Brezju
Spet doma ali visokopoletni dan v Brezju
Spet doma ali zgodnjepoletni dan v Brezju