Iz Ljubljane do Višnje Gore je z avtom dobrih petindvajset kilometrov. Malo več, če se tja odpravite s kolesom, ker se boste po vsej verjetnosti želeli ogniti avtocesti, pa tudi nekaterim regionalnim, nič manj prometnim cestam, ki najlepše mesto na svetu povezujejo z mestom, v katerem kraljuje polž. Še dobro, da Mr. P. pozna vse lokalne stranske poti Osrednjeslovenske regije – ne le, da na njih ni žive duše – ena je namreč bolj slikovita od druge.
Preberi več »
Ogradi so mogočna, dva tisoč sedeminosemdeset metrov visoka gora, ki se dviga med planinama Laz in Krstenica. Do razglednega, s travo poraslega vrha vodijo tri lahke, neoznačene steze, čas hoje – odvisno od izbrane poti – pa znaša od tri do pet ur. Z vrha se odpira razgled na sosednji Debeli vrh in celotne Fužinske gore s Triglavom v ozadju. Poti so slikovite in nezahtevne. Če seveda izbereš pravo.
Preberi več »
V bistvu tistega jutra nisva imela posebnih načrtov. V bistvu sva nameravala samo na kratko dopoldansko razmigavanje nog. Na kofirajd, kot se temu reče v kolesarskem žargonu. Čez Zalog na Savo, kjer je vedno kakšna stopinja manj in bi v vodo lahko namočila vsaj prste na nogah. Kakšnih trideset kilometrov bova pa najbrž že naredila, je rekel Mr. P. Ravno prav, sem odvrnila in smuknila v dres, ki ga že kar malo predolgo nisem oblekla.
Preberi več »
Prejšnji vikend sem jaz izbirala, kam. V soboto sva se potepala po Olševi, v nedeljo smo jo mahnili na Obalo. Na morje, a ne čisto zares. Že kar nekaj časa sem si želela sprehoditi se po Škocjanskem zatoku, naravnem rezervatu na pragu Kopra, zadnjem ostanku morja, ki je nekdaj obdajalo to otoško mestece, našem največjem polslanem mokrišču. Prav veliko jih verjetno sicer nimamo, a nič zato – tale je namreč čudovit.
Preberi več »
Da greva v soboto v hribe, sva se odločila šele sredi dopoldneva, nekaj minut zatem pa sva določila še destinacijo. No, izbrala sem jo jaz, ker je bil to moj predrojstnodnevni hribovski izlet, ki je bil tudi letos neke vrste presenečenje, saj se mi niti sanjalo ni, kako krasen dan je pred nama. Že kar nekaj časa je minilo od takrat, ko sva se zadnjič potepala po tistih koncih in skoraj pozabila sem že, kako lepo je na Solčavskem.
Preberi več »
Možnost, da naju bo ujel dež, že dolgo ni več odločilni faktor pri tem, ali se odpraviva na potep ali ne, in kam. Ni slabega vremena, so samo slaba oblačila, je verjetno ena najbolj zguljenih fraz korona dobe, ko smo vsi enostavno le rabili biti zunaj, padavine gor ali dol. Poletne nevihte v hribih so seveda druga pesem, a teh še ni in poletja tudi ne. Tako sva se na enega od oblačnih majskih juter (in takšnih je bilo kar precej) odpravila na pohod na planino Prevala.
Preberi več »
Minilo je že več kot pol leta, natančneje sedem mesecev, odkar sva na volviča nazadnje zmontirala kolesi in se odpeljala kolesarit izven Ljubljane. Zimski vzpon na Vršič ne šteje, ker jaz nisem šla s kolesom, Mr. P.-jev bicikel pa ni bil na strehi. Sedem mesecev od mojega zadnjega, omembe vrednega kolesarjenja torej in Mr. P. je bil kar malo skeptičen, ko je večer poprej risal tradicionalno spomladansko turo po brkinski sadni cesti. Mene ni skrbelo: časa sva imela na pretek, sonca tudi, Mr. P.-jeva kolesarska taškica pa je bila do vrha nabasana z raznovrstnimi ogljikovimi hidrati.
Preberi več »
V izobraževalnem programu nacionalne televizije sva v preteklih mesecih odkrila en kup zanimivih oddaj, ki so nama dale kopico novih idej za domača pohajkovanja, še posebej tista po malo manj obleganih koščkih Slovenije. Vsaj tako sva mislila, ko sva se pretekle sobote odpravila na izlet po zelenem zaledju slovenske Istre.
Preberi več »
Ura je bila nekaj pred šesto popoldan, ko sva se s Sinjega vrha vrnila v Otlico, idilično vas na obrobju Trnovskega gozda s čudovitim razgledom na Vipavsko dolino. Sonce je že kar dobro zlezlo proti morju in ko sva se skozi Col spuščala v Ajdovščino, so me začeli obhajati dvomi, da se nisva pri času, ki nama je ostal do sončnega zahoda na Slavniku, slučajno malce uštela. Najbližja in najhitrejša pot do vznožja najpopularnejšega hriba Obalnokraške regije je vodila čez Kozino, od tam pa v smeri proti Reki, po čudoviti cesti, obdani z drevoredom iz platan, po kateri sva se oba peljala prvič. Prevozila sva nekaj manjših krajev, nato pa za naseljem Materija odvila desno v gozd.
Preberi več »