Divji Karpati • Nacionalni park Retezat: vzpon do jezera Bucura

Prve štiri od dvanajstih dni, ki sva jih letošnje počitnice preživela v Romuniji, deželi neokrnjenih smrekovih gozdov, grofa Drakule in mojega nečaka, sva namenila odkrivanju Karpatov. Čisto premalo, da bi lahko rekla, da sva videla veliko, a sva v resnici prepotovala in doživela ogromno. Romunija je velikanska dežela, vsak malo večji izlet zahteva precej vožnje in skoraj gotovo cel dan. A vse to sva že vedela, v Romunijo nisva potovala prvič in tudi pot sva že poznala, le dva sva tokrat naredila več ovinkov. Tako sva na rob drugega najdaljšega gorovja v Evropi po devetih urah vožnje, v katerih se razen razgledov po neskončni madžarski ravnini ni zgodilo prav veliko, prispela v sredo zvečer, nato pa se že takoj naslednji dan, navsezgodaj zjutraj, polna pričakovanja in z zajtrkom na poti v naročju, odpravila na prvo avanturo.

Iz mesteca Hațeg, kjer sva prespala, sva zjutraj nadaljevala pot proti jugu, nato pa po nekaj kilometrih vožnje zavila proti hribom, v gorovje Retezat, najzahodnejši del južnih Karpatov. V istoimenski nacionalni park naju je usmerilo nekaj tabel, vse ožja cesta, v katero se je ponekod že pošteno zajedal gozd, pa je kmalu izgubljala asfaltno podlago. Razpokane in razdrobljene betonske plošče, ki so zamenjale asfalt, so bile le približek tistega, kar je cesta po vsej verjetnosti nekoč bila in skupaj s kupi ostrega kamenja, ki se je na cesto usuvalo s strmih pobočij, se nisem mogla otresti misli, da se bojva zdaj zdaj pripeljala do zapuščene in zaraščene rezidence padlega diktatorja, ki se jo/ga poskuša pozabiti, zbrisati iz kolektivne zavesti.

Divji gozdovi, divja cesta

Razen nekaj opuščenih gostišč in koč se pred nama seveda ni pojavilo nič takšnega, pač pa sva po dvajsetih minutah in petindvajsetih kilometrih prispela do jezu Gura Apelor, najvišjega v Romuniji, za katerim se je prava adrenalinska vožnja šele začela. Od tam naprej cesta ni imela več nobene podlage, le kupe ostrega kamenja in vedno daljše nize vedno globljih cestnih jam. A vedela sva, kaj naju čaka in veselila sva se dogodivščine sredi mogočnih transilvanskih gozdov. Stricu z brki, ki je sedel v baraki ob cesti, sva plačala vstopnino v park, Mr. P. pa je vklopil ročni menjalnik.

Najin zvesti Šved se je zelo izkazal, saj je bil kos vsem izzivom in nikoli doslej še nisva bila tako vesela, da sva ga zamenjala za prejšnjega, manj terenskega, a enako zvestega, ki naju je pripeljal na kar nekaj lepih koncev Evrope, tudi v Romunijo. Vsake toliko sva zapeljala čez ozek, železen most, se spustila do hudourniškega potoka, nato pa znova zavila v gozd, med mogočne smreke, večje in drugačne od tistih doma. Vozila sva vse globlje in vse dlje in vsak trenutek bi nama na pot čisto lahko prilomastila katera od divjih zveri, ki jih v tistih koncih ni malo. Potihem sva si verjetno oba želela, če ne že kar tekmovala, kdo bo med debelimi debli vsaj za trenutek uzrl kakšen kosmat rjav zadek, a se ni zgodilo nič takega: ko sva končno dosegla konec ceste na Poiani Pelegii, je bilo tam parkiranih že kar lepo število avtomobilov, med njimi tudi takšnih, za katere nama ni bilo povsem jasno, kako so tja gor sploh prišli. Bila sva na izhodišču.

Pohod do ledeniškega jezera Bucura

Po ozki brvi, ki je nadomestila v vodo zrušen most ter mimo kampa na jasi, obdanega z visokimi smrekami, od parkirišča oddaljenega slabih deset minut hoje, sva se podala v gozd. Sledila sva oznakam na skalah in drevesih in takoj ugotovila, da je sistem označevanja poti v Romuniji pravzaprav popoln: oznake se pojavljajo v rumeni, rdeči in modri barvi, pokončna črta označuje glavno pot, križec stezo, ki vodi do glavne poti, krogec in trikotnik pa sekundarne, včasih krožne poti. Barve nimajo posebnega pomena, razen da preprečujejo nejasnosti ob morebitnem križanju dveh ali več enakovrednih poti. Stopala sva čez velike, ploščate kamne, ob katerih so rasle borovnice, v globeli pod nama je šumel potok. Po dobre pol ure hoje je gozd prešel v grmičevje, prepleteno z visokim, močvirnatim rastjem, izpod katerega so na dan vreli nešteti potočki, pred nama pa se je odprla planina, posuta z belimi madeži. Šele ko sva se jim približala, sva ugotovila, da gre za skale, med katerim so se pasle ovce in na trenutke je bilo težko razločiti med enimi in drugimi. Po planini je tekalo nekaj ovčarskih psov, za njimi pa sta počasi stopala pastirja, oblečena v črni usnjeni jakni in z visokima, zaobljenima klobukoma na glavah, ter z nežnimi žvižgi drobnico zbirala na kup. Ko sva dosegla skalnat rob planine, sej je pred kuliso prostranih pobočij karpatskih vršacev odprl pogled na čudovito modro jezero Bucura.

Na označenih mestih v parku je mogoče kampirati, pri čemer je obala največjega ledeniškega jezera v Romuniji, ki leži na nadmorski višini 2040 m, gotovo ena od najlepših lokacij in če bi kampirala, bi zagotovo spala tukaj. Kamp ni bil pretirano poln, vzdolž južne obale je bilo raztresenih nekaj šotorov, med katerimi sta se poleg šotoristov, ki so zaspano postopali po rjavih kamnih, pasla dva konja. Jezero sva zaobšla po desni, mimo konjev in manjše koče in znova zavila v hrib.

Vzpon na sedlo in krožna pot nazaj

Poti, ki od jezera vodijo na okoliške hribe, je ogromno, ogromno pa je zanje potrebnega tudi časa. Midva sva se v resnici nameravala povzpeti le do jezera in se nato vrniti nazaj, a sva bila še zgodnja in izza oblakov je znova posijalo sonce, pa sva šla še naprej. Lahko bi, na primer, nadaljevala krožno pot okoli ledeniških jezer, a sva jo odkrila šele zvečer, ko sva se že zdavnaj vrnila s hribov; lahko bi se tudi povzpela na vrh Peleaga, najvišjo točko gorovja Retezat, a nama je tudi to nekako uspelo spregledati, pa tudi časa bi nama zmanjkalo. Pač pa sva se sprva po ploščatih, lesketajočih se skalah, med potočki in skozi močvirnate dolinice, nato pa po strmem pobočju grebena nad nama povzpela na sedlo, od koder so se odprli še lepši, še mogočnejši razgledi na čudovite, v tisto značilno zeleno barvo oblečene karpatske vrhove. Ni nama bilo žal.

Namesto naprej proti najvišjem vrhu sva se nato po krožni, nekoliko adrenalinski poti vrnila nazaj na planino. Ovc ni bilo več, pastirjev tudi ne, iz novonastalih oblakov pa je začenjalo rahlo rositi. Občasno sva še srečala kakšnega pohodnika, ki se ni pustil motiti in jo je, zavit v pelerino, mahal proti jezeru.

Po vrnitvi k izhodišču naju je znova čakalo kar nekaj vožnje, a ne le po makadamski cesti, ki sva je bila sedaj že vajena – potem ko sva se vrnila v Hațeg, sva namreč nadaljevala pot proti Brașovu, tristo kilometrov oddaljenem mestu v osrednjem delu države. Po treh urah vožnje, mračilo se je že, sva prispela tja. Še vedno sva se nahajala na severni strani južnih Karpatov, še vedno sva bila v Transilvaniji.

Druge romunske zgodbe:
Na obisku v Romuniji: vrnitev v Bukarešto
Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje
Na obisku v Romuniji: Constanţa
Na obisku v Romuniji: Bukarešta
Območje gostega prometa
Made in YU ali zakaj se v Romuniji počutim kot doma

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja