Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje

“A prideta še pred novim letom?” me je v začetku decembra že ničkolikotič vprašala Kristina. “Ja, definitivno prideva še letos!” sem ji brez oklevanja odpisala nekaj trenutkov za tem. Lansko leto in leto pred tem, ko je Kristina stanovala še v Bukarešti, sem bila pri njej na obisku dvakrat: prvič z Matejem, drugič z mami, nekega zgodnjejesenskega dne pa smo se z vlakom zapeljali celo do obale Črnega morja. Pred nekaj meseci se je Kristina preselila na romunsko podeželje in spet sva šla na obisk. Tokrat z avtom.

Iz Banata v Transilvanijo

Madžarsko-romunsko mejo sva prečkala pri mestu Nădlac, potem ko sva že kako dobro uro vozila skozi Banat – pokrajino brez konca, ki se razteza čez tri države, njen največji del pa leži ravno v Romuniji. Bilo je pozno popoldan in temnilo se že, ko je pred nama mamca na neoznačenem prehodu za pešce prečkala cesto, nekaj sto metrov zatem pa se je ata, naslanjajoč se na železno ograjo ob neki hiši, s težavo spravljal na preveliko kolo. Mimo naju so drsele nizke hiške s štirikapnimi strehami in tistimi umetelno izdelanimi fasadami pastelnih barv, ki so mi v Romuniji tako zelo všeč. Cesta je bila (v nasprotju z navedbami turističnega vodiča1) fenomenalna in v precej boljšem stanju kot nama je bilo predstavljeno. Pločnika ni bilo, pač pa je v vsakem kraju, skozi katerega sva peljala – ločena s širokim pasom trave in odmaknjena od ceste – ob hišah tekla makadamska pot za pešce. A se je v polmraku ob cesti tu in tam še vedno znašel kdo, ki te poti ni uporabljal in je hodil kar ob cesti. Nihče mu ni hupal – eden za drugim smo ga brez vznemirjanja obvozili.

V Timişoari2, tretjem največjem mestu v Romuniji, sva – bolj iz radovednosti kot utrujenosti – naredila nočni postanek. Sprehodila sva se čez dva večja trga – Piaţa Unirii in Piaţa Victoriei, med seboj povezana s peš cono, lovila zadnjo popoldansko svetlobo in se za večerjo že prvi dan prenajedla placint in praženega zelja. V baru D’arc, kjer sva spila vroč, sveže pripravljen sadni čaj, je Mateja očarala v točilni pult predelana stružnica. V središče mesta in iz njega sva se pripeljala z rumeno taksi Dacio in prav nobenkrat (v nasprotju z navedbami turističnega vodiča) naju pri tem nihče ni poskušal prinesti okoli.

Naslednje jutro sva po zelo lepi in zelo ravni cesti s številnimi rondoji (katerih pravila so – v nasprotju z navedbami turističnega vodiča – identična pravilom v drugih državah), že nabirala nove kilometre skozi Banat, nato pa so ravno pokrajino postopoma zamenjali nizki grički, zaplate gozda in vijugasta cesta: prečkala sva nevidno mejo s Transilvanijo. Šofirala sva mimo travnikov s kopicami sena, mimo potepuških kužkov ter mimo vasi z rumeno plinsko napeljavo, speljano kar nad vhodi na dvorišča.

Nekaj ur zatem sva po povsem novi, široki avtocesti prispela v Sibiu, mestece z opečnatim obzidjem in idiličnim tlakovanim mestnim središčem, zaprtim za promet. Na Piaţa Mare, osrednjem mestnem trgu, se je Matej založil s covrigi. V prijetni mali kavarni Lili’s sva si privoščila vročo čokolado in ob opazovanju mimoidočih ugotavljala, da se skorajda obvezen zimski modni dodatek lokalnih prebivalcev – kosmata črna kučma – skoraj brez izjeme nosi nad ušesi.

Ko sva zapuščala Sibiu, so se pred nama odprli Karpati. Do tega trenutka sva jih videla le z letala, zdaj pa so naju, mogočni in zasneženi, spremljali vso pot do Braşova. Peljala sva mimo izvoza za eno najlepših gorskih cest v Evropi – Transfăgărășan, ki je zaradi oblice snega in posledično neprevozne ceste pozimi zaprta. Peljala sva skozi naselja z velikimi cerkvami in majhnimi pekarnami, rahlo prekrita s snegom, mimo ovac, ki so se zunaj pasle tudi pozimi. Pri tem so mimo naju drveli drugi avtomobili romunskih registrskih tablic, kljub temu da sva tudi sama vozila krepko čez zgornjo mejo največje dovoljene hitrosti (vrtoglavo prehitevanje in vožnja krepko čez omejitev sta se na koncu izkazala za eno od redkih točnih navedb notoričnega turističnega vodiča).

V Braşovu sva se ustavila za dobro uro: za resnejši ogled mesta bistveno premalo, a ravno dovolj, da sva naredila peš ogled peš cone: glavnega trga, ki nosi ime Piaţa Sfatului, slavne Črne cerkve, po romunsko Biserica Neagră, bojda največje gotske cerkve med Dunajem in Istanbulom z najmanjšim možnim zvonikom (ker je med gradnjo zanj zmanjkalo sredstev) ter izvirnega holivudskega napisa na hribu nad mestom. Od vseh mest se nama je zdel Braşov še najbolj obljuden, zimski turisti, ki so se po ulicah sprehajali v smučarskih kombinezonih, pa so dajali vtis nekakšne transilvanske Kranjske Gore. Da se razumemo – veliko večje in precej bolj šarmantne. Poleg tega se je ob eni od mestnih vpadnic raztezal ne tako majhen Decathlon.

Čez Karpate v Wallachio

Od Kristine so naju zdaj ločili le še Karpati ali – v cestnem žargonu – dobra ura vožnje. In ker nama je že pripravljala pozno kosilo, sva se malce podvizala. Sneg na zasneženem gorskem prelazu Bratocea nama ni povzročal večjih preglavic, pot so nama nekoliko podaljšali le gromozanski tovornjaki, ki so zaradi spolzkega cestišča obtičali tik pod vrhom. V Izvoarele sva prispela ravno ko se je zmračilo.

Izvoarele je vas v pokrajini Wallachia3, a če vprašate lokalne prebivalce, bo vsak omenil le okrožje Prahova: hribovito pokrajino, ki leži v zeleni dolini pod visokimi Karpati, skozi katero teče istoimenska reka in ki predstavlja priljubljeno destinacijo pohodnikov in navdušencev nad zimskimi športi. Izvoarele je pravzaprav vas s tremi mini marketi, šolo, lekarno, občinskim uradom, železniško postajo, kulturnim centrom z otroškim igriščem in zabojniki za ločevanje odpadkov in pošto, položnice pa je mogoče plačevati tudi na domu nekaterih domačinov, ki so za to pridobili dovoljenje. Ob glavni, precej prometni cesti, ki povezuje Braşov z Bukarešto in po kateri se dnevno prepelje kar nekaj tovornjakov, sem ter tja pa tudi kakšna konjska vprega, se – na ostrem ovinku v levo – nahaja še ena, razmeroma nova pridobitev vaške skupnosti, ki sliši na ime Curba de Cultură4. Curba de Cultură, ljubkovalno kar Curba, je nevladna, neprofitna mladinska organizacija z za slovenskega sogovorca nekoliko hecnim imenom, ki je predvsem odprt prostor. Za mladino in za vse, ki bi se radi kaj naučili, s kom pogovarjali, kaj počeli v vasi, kjer za to ni nujno vedno prostora ali časa. Curba je mladinski center v nastajanju, s knjižnico, hitrim internetom in družabnimi igrami, pa tudi neformalna svetovalna pisarna za osebni razvoj lokalne mladine. In zatočišče pred dolgčasom. Kristina se je Curbini ekipi pridružila jeseni, zadnjega člana, dolgodlako begunsko mačko Syrio, pa so medse sprejeli pred dobrim mesecem. Curbina hiša ima vse tisto, kar je značilno za romunsko podeželje: unikatno fasado, ki jo je že načel zob časa in izrezljano leseno verando, posestvo, na katerem stoji, pa obdaja železna ograja. Stropi v hiši so visoki najmanj tri metre in pol, po tleh so položene široke lesene deske, vrata v spalnice pa imajo po dvoje kril. Ob debele, neravne stene je potisnjeno masivno pohištvo iz temnega lesa, na oknih visijo stare, v enostaven vozel zavezane zavese, v kot skoraj vsake sobe (tudi glavne kopalnice) pa je postavljena glinena peč. V Curbi se kuri na drva, tudi centralno, in na tistem, ki zjutraj prvi vstane, je, da segreje hišo.

Ob najinem prihodu je bilo v hiši že prijetno toplo, topel pa je bil sprejem Curbine družine oz. vseh tistih, ki pred prazniki še niso zbežali bodisi v katerega od večjih mest bodisi k staršem na drug konec države. Kristina, prostovoljci, vaška mladina, Syria… nagnetli smo se okrog mize v za tako veliko hišo razmeroma majhni kuhinji, jedli in klepetali, Syria pa je občasno zadovoljno zapredla. Postregli so z zelenjavno juho, tej pa so sledile sarmale cu mămăligă – sarme s polento, ki jih je pripravila mama enega od fantov. Na polento sva si po vzoru sojedcev naložila zvrhani žlici kozjega sira. Po večerji smo iz prtljažnika avtomobila zvlekli priboljške, ki sva jih pritovorila od doma: mamičino pehtranovo potico, nekaj kozarcev marmelade, Čokolino, domače piškote, par tablic čokolade, Cockto, kavo. V prijetni družbi je stvari zmanjkovalo hitreje kot sem pričakovala in žal mi je bilo, da jih nisem napokala še več. S ceste se je nenadoma zaslišalo glasno pokanje in fantje so mi hiteli razlagati, da vaški otroci na ulici vadijo udarjanje z biči po zraku – prava predstava se bo odvila za silvestrovo, ko bo tradicionalno pokanje z biči nadomestilo petarde.

Naslednjega jutra smo se – po kurjenju in predolgem zajtrkovanju – odpravili na sprehod po vasi. Z glavne ceste smo zavili v eno od ulic, mimo železniške postaje in nizkih, ograjenih hišk in jo ubrali proti pašnikom na robu naselja. Asfalt je zamenjal makadam, na travnikih so se tudi pri temperaturah pod ničlo pasle ovce, nekajkrat je mimo priropotala konjska vprega, naložena z lesom za kurjavo, okrog nas pa se je razprostirala gola zimska pokrajina, ki jo je bičal hladen veter. Na veliki zaledeneli luži sredi kolovoza smo po vzoru vaških otrok zganjali vragolije, ko pa so nas že v drugo dodobra prestrašili ovčarski psi, smo raje obrnili nazaj proti vasi. V zraku se je vrtinčil vonj po snegu.

Popoldan smo se z avtom odpeljali v petnajst minut oddaljeni Valenii de Munte na kavo in piškote. S Kristino v trgovini z rabljenimi oblačili kupili topel roza plašček. Na poti domov smo v supermarketu nabavili za 100 lei sladkarij. Za domov. Recimo. Zvečer nas je Cozo, eden od Curbinih mladih prostovoljcev, učil igrati igro Naseljenci otoka Catan in, jasno, zmagal. Ker je bilo zunaj peklensko mraz, smo pred spanjem v spalnici zakurili peč.

Ko me je naslednje jutro zbudil že dobro znani topot konjskih kopit, sta Kristina in Matej iz mini marketa čez cesto že prinesla svež kruh. Potem smo se odpeljali v Ploieşti, največje mesto in administrativno prestolnico okrožja Prahova, od Bukarešte oddaljeno le dobrih petdeset kilometrov. Ploieşti je industrijsko mesto s prevladujočo naftno industrijo in ko smo se bližali mestu, je bilo v daljavi res moč opaziti morje kadečih se industrijskih obratov. Kar, se razume, ne pomeni (tu se moje mnenje in mnenje avtorjev turističnega vodiča ponovno razhajata), da mestno središče nima drugih, ogleda vrednih znamenitosti. Ploieşti ima izredno lepo pokrito tržnico, na katere arhitekturo bi bil ponosen sam Plečnik in kjer je ob spremljavi tragičnoromantičnih pesmi skupine Kelly Family mogoče kupiti vse mogoče. Po mestu vozita tramvaj in trolejbus, peljali smo se z obema, obakrat, priznam, na šverc. Glavna železniška postaja v marsikateri potezi spominja na ljubljansko, a je v resnici veliko večja, njeno pročelje pa s svojimi visokimi polkrožnimi okni, ki segajo čez več nadstropij, naravnost fantastično. Ploieşti je mesto, v katerega se prebivalci s podeželja odpravijo k zdravniku specialistu ali če želijo opraviti vozniški izpit. Je mesto z zanimivimi muzeji, prominentnimi športnimi klubi in kar dvema univerzama. Vse prej kot le izhodišče, torej. Za kosilo smo se tudi tokrat odločili za placinte in covrige, covrige in placinte, v mini poslovalnici kavarniške verige 5 to go, kjer vsak izdelek stane (le) 5 lei, pa smo spili niti ne tako slabo kavo. Za na pot si je Matej na stojnici ob glavni tržnici kupil colac secuiesc, slavno pecivo na palici.

Naslednji, predzadnji dan romunske pustolovščine smo namenili raziskovanju bližnje okolice s tradicionalnim podeželskim javnim prevoznim sredstvom – minibusom. Ta nas je, v družbi vaških stricev, ki so se peljali največ tri postaje, dostavil v slabih deset minut oddaljeni Măneciu, vas z nekaj trgovinami, lastno mikropivovarno in še manjšo policijsko postajo, katere prostori se nahajajo v eni od hišk v spalnem naselju. Sprehodili smo se do jezu nad vasjo, na katerem – na to nas opozoril varnostnik – fotografiranje ni najbolj dovoljeno, a smo vseeno posneli par slik. Ko smo nazaj grede stali ob cesti in spet čakali minibus, nam je ustavilo kar lepo število osebnih vozil. Busa ni bilo od nikoder, zato smo se z naslednjo Dacio odpeljali tudi sami. Vozniki, ki ustavijo čakajočim ob cesti, tudi če ti ne štopajo, so v Romuniji, še posebej na podeželju, nekaj povsem običajnega, v zameno pa ponavadi pričakujejo plačilo največ v višini avtobusne vozovnice.

Z narodno glasbo, ki je preplavljala malo Dacio, v glavi in ob naletavanju drobnih snežink smo se nato po ozki leseni brvi nad zaledenelo reko povzpeli do samooskrbnega samostana Crasna (Mănăstirea Crasna), v katerem razen popa in starejše gospe ni bilo žive duše. “Verjetno pa kar nekaj mrtvih,” je pripomnila Kristina, samostansko poslopje ima namreč tudi lastno pokopališče.

V pol ure oddaljeni hiši Curbinih prostovoljcev v vasi Schiuleşti so nas, temeljito premražene, pogostili s čajem, potem pa smo se – štiri dekleta in dva fanta – odpravili v edini vaški bar daleč naokrog, v katerega (razen natakarice) bojda še ni stopila ženska noga. Naša nenavadna druščina je bila deležna marsikaterega presenečenega, morda pa le radovednega pogleda, ko pa smo naročili lokalno pijačo z visoko vsebnostjo opojnih substanc in so možje ugotovili, da nekateri med nami prav dobro govorijo romunsko, so nas takoj sprejeli medse, vrh tega pa smo ob odhodu v dar prejeli še kokakolino flaško prej omenjenega prozornega napitka.

Nazaj v enem kosu

V soboto, na zadnji dan lanskega leta, je bil čas za odhod domov. Poslovila sva se od Curbe in Syrie, napakirala sladkarije in Kristino in smo šli. Ob šestih zjutraj, čez gozdnate, zdaj še bolj zasnežene Karpate, kjer se je temperatura spustila vse do minus sedemnajst stopinj Celzija, skozi Braşov in Sibiu in se na kratko ustavili v Aradu, še enem (s strani turističnega vodiča) povsem podcenjenem romunskem mestu z impresivno železniško postajo, urejenimi kolesarskimi progami, lepim mestnim središčem in tramvajsko progo, ki pelje daleč v predmestje. Vse to ob spremljavi Kiss FM, radijske postaje z vsako uro enimi in istimi pop komadi ter vmesnimi dance vložki iz devetdesetih – postaje, ki bi mi šla v slovenski različici brez dvoma hudo na živce. Postaje, ki jo poslušam preko spletnega radia, medtem ko pišem ta prispevek in si v usta tlačim romunske čokoladice z rumom. Očitno mi je Romunija dodobra zlezla pod kožo.

Verjetno bo minilo kar nekaj časa, preden bom spet prestopila romunsko mejo, a že zdaj komaj čakam. Vem le, da se bom na široko izogibala turističnim vodičem.5 V resnici jih ne potrebujem – najboljšega imam že tam.

Fotke: www.perkophotography.com, tu in tam pa tudi kakšna moja.

1 Pettersen, Leif, Baker, Mark. Romania. Footscray (Victoria); St. Oakland (CA); London: Lonely Planet, 2010.
2 V slovenščini se uporablja tudi eksonim Temišvar.
3 Zgodovinska pokrajina Vlaška.
4 Curba je v romunščini krivulja, ovinek, ime organizacije pa bi v slovenščino lahko prevedli kot Kultura na ovinku.   
5 Pač pa v branje priporočam zbirko dogodivščin o življenju v Romuniji BBC-jevega poročevalca Ormsbyja: Ormsby, Mike. Never Mind the Balkans, Here’s Romania. Nicoaro Books, 2012.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko