Jesenski pohod na Bohor

Bil je lep jesenski dan pa sva šla v hribe. A ne na sever – po dolgem času in za spremembo sva jo spet mahnila na vzhod, na nama tako ljubo Kozjansko – regijo, ki sva jo zares odkrila in odkrivala komaj lansko leto. V hribe je morda malo pretirano, v resnici sva zlezla le na enega, a enega višjih v tistih koncih: na Bohor.

Pri info tabli v vasici Jablance je bilo prostora ravno še za en avto – Bohor je skupaj z Lisco namreč ena od bolj priljubljenih pohodnih točk Posavskega hribovja. Gozd se je že odel v prve jesenske barve, pod nogami je šumelo suho listje. Najprej po cesti, nato pa ob potoku sva se vzpela do prve od mnogih zanimivosti pokrajine, za katere sva tistega dne izvedela prvič – slapu Ubijavnik.

Za slapom se je steza nekoliko strmeje vzpela in v odsekano steno nad nama je bilo nameščenih celo nekaj klinov, med njimi pa napeljana zajla. Pot sva nadaljevala po gozdni cesti, srečala prva dva pohodnika, zatem pa odvila na stezo, prečila potok in po nadaljnjih dvajsetih minutah dosegla naslednjo točko – nekdanjo partizansko bolnico v Travnem lazu.

Steza, ki je vodila mimo bolnice, naju je kmalu znova pripeljala na gozdno cesto, ki sva se je držala praktično celoten preostanek poti, le tik pod vrhom sva spet skrenila na stezo in se vzpela na z gozdom obraščen travnik – tisoč triindvajset metrov visoki Veliki Javornik, najvišjo točko pogorja.

Nato sva se po krožni poti spustila do koče na Bohorju, od vrha oddaljene slabo uro hoda. V primeru nenehnih foto postankov vsled čudovitega jesenskega gozda pa še kakšno minuto ali dve dlje. V koči sva si privoščila žgance z zabelo – najboljše kar sva jih kdaj jedla v planinskih domovih oziroma kar nasploh. Človek bi se tja gor sprehodil že samo zaradi tega (res pa je, da se je do koče mogoče pripeljati tudi z avtom in to po asfaltirani cesti).

Preden sva se vrnila v dolino, sva se povzpela na bližnjo Petrovo skalo – razgledno točko nad mogočnimi bohorskimi gozdovi, in se spustila v gozd, do nekaj minut oddaljenega naravnega okna v skali, eno od najlepših presenečenj tega izleta.

Na poti do izhodišča sva pod nogami uzrla polno kostanjevih bodic in prav vse so bile polne. Mr. P.-jev nahrbtnik sva kot bi mignil napolnila do tretjine in veselo odkorakala do avta. Kljub temu, da nad oznakami prehojene planinske poti mestoma nisva bila pretirano navdušena, sva se odločila, da se iz istega izhodišča enkrat podava na še enega od skritih biserov Posavja – šesturno Pot štirih slapov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.