Umirjen sprehod do Blejske koče na Lipanci, ki se je sprevrgel v adrenalinsko vijuganje med iglavci in lomljenje plastičnih lopatk in ki ga nista prekašala ne bližnje srečanje s terenskim vozilom na ostrem ovinku sredi gozda ne pristajanje helikopterja na s snegom prekriti planini. Malodane popoln zimski dan. Preberi več »
Prva resna tura v novem letu me je popeljala v Tržaški zaliv, na toplo, na morje in na sonce. Štart je bil v Štorjah, kjer je pred gostiščem Skok prav prikladno parkirišče. Preko Sežane sem se zapeljal na italijansko stran. Prečkanje tega mejnega prehoda je prav bizarno, saj se spustiš iz rondoja na regionalni cesti neposredno na zaključek hitre ceste, ki je bila še nekaj metrov prej avtocesta. Potem moraš, da prideš na pravo smer proti Opčinam, prečkati štiri pasove s skrajno desnega na skrajno levega. Opčinam je sledil Prošek, kjer se mi je odprl razgled na Trst in Jadransko morje, potem pa sem se spustil čisto do obale.
Jutri bo bojda turobna nedelja in potemtakem idealen dan za obisk muzejev. Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, naprimer, kjer se je konec decembra odprla razstava Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor. To je tisti stric, ki je dizajniral bolnišnice, med drugim tudi izolsko in ljubljanski Klinični center. Monokromatična makete slednjega na sicer ne najbolj privlačno ljubljansko zgradbo vrže povsem novo luč. V grajski kapeli je na ogled razstava Neuresničeni parlament, na kateri sta predstavljena stavba parlamenta arhitekta Vinka Glanza ter neuresničeni projekt Katedrala svobode Jožeta Plečnika. To je tisti stric, ki je zdizajniral pol Ljubljane. Preberi več »
Na zadnji dan starega leta sva šla še zadnjikrat v hribe. Pravzaprav je od zadnjega hribolazenja minilo že več kot dva meseca in to enostavno ni bilo več sprejemljivo. Moj edini pogoj je bil sneg, Matejev pa zvrhan krožnik kakšne od domačih jedi, po možnosti takšne z veliko vsebnostjo zelja. In tako sva jo mahnila na Zelenico.
Vasica, v kateri sem odraščala v obdobju mojega otroštva ni imela najboljše povezave z javnim prometom, še najmanj pa z železnico, zato se v šolo in kasneje na faks nikoli nisem vozila z vlakom. Matej se je, ampak on je tako ali tako navdušen nad vsakim prevoznim sredstvom, ne glede na čas, ki ga preživi na njem. V bistvu je njegovo navdušenje tako nad dvo- kot tudi večkolesnimi vozili premo sorazmerno s časom, ki jim ga nameni. Z vlakom ni nič drugače. In tako sva jo pretekle sobote mahnila na izlet v Kranj. Preberi več »
November je mesec branja in knjižnih sejmov in posledično začenjam razmišljati o vzpostavitvi nove (beri: dodatne) knjižne police. Ob obisku avtorice občasnih prispevkov na temle blogiču sem spekla korenčkove piškote. Na Matejev rojstni dan smo se potepali po Mariboru. Rožnik je vse bolj gol in v mraku je z Viča že moč videti jaso pod cerkvijo. Kolesa še nisem vrgla v koruzo.
Medtem ko se v Ljubljani pod kakšnim drevesom še skriva kak rumen ginkov ali javorjev list, je jesen v Brezju mogoče najti le še na koledarju: vasica, le dobrih petnajst kilometrov oddaljena od prestolnice, se je koncem preteklega meseca že odela v barvo zime. Preberi več »
