vselepoinprav.si

Privlači me mariskaj skandinavskega. Tudi knjige. Sicer ne tiste z brutalnimi umori, ker zaradi njih ne morem zaspat, zato se jim rajši izogibam. Obožujem Paasilinno in Jonassona. In po novem tudi Knausgårda. Zakaj? Ker me je ob branju prvega dela njegove avtobiografije oziroma – morda bolje – necenzuriranih dnevniških zapiskov z naslovom Moj boj neštetokrat zadelo: Točno to sem ničkolikokrat hotela reči, pa nisem našla pravih besed ali Svojih občutkov glede te zadeve sama ne bi mogla bolje opisati ali Kako lahko nekdo v tako specifični situaciji občuti isto kot jaz? Vedno sem mislila, da je z menoj nekaj narobe.

Moj boj je knjiga o smrti, natančneje o smrti v družini – podnaslov angleškega prevoda se glasi A Death in the Family, naslov nemškega pa Sterben, medtem ko izvirniki podnaslovov nimajo – in ta zadane takoj, brez ovinkarjenja:

“Srce živi preprosto. Utripa, dokler gre, potem se ustavi. Prej ali slej, danes ali jutri, bitje premine in kri odteče v najnižjo telesno točko, tam se zbere v mlakico, od zunaj vidno kot temen, vlažen madež na vedno bolj beli koži, medtem ko temperatura pada, udi trdijo in se črevesje prazni. […] Rojev bakterij, ki se širijo po telesu, nič ne ustavi. Če bi se dela lotile le nekaj ur prej, bi takoj naletele na odpor, zdaj pa je vsenaokrog tišina, zato čedalje globlje prodirajo v vlago in temo. Prodrejo v Haversove kanale, Lieberkühnove kripte, Langerhansove otočke. Prodrejo v Bowmanovo kapsulo v ledvicah, Clarkov steber v hrbtenjači, črno substanco v mezencefalonu.”

Knausgård do bizarnih potankosti opiše razkroj človeškega telesa, v naslednjem hipu pa se že sprašuje po razlogu, zakaj nam je pogled na človeško truplo tako zelo neprijeten, da ga hočemo čim prej zakriti:

“Pa vseeno je le malo stvari, ki bi nam zbujale večje nelagodje kot pogled na človeka, ujetega v ta svet, sploh če pomislimo, kako se trudimo, da bi trupla spravili izpred oči. V večjih bolnišnicah jih ne le skrivajo v posebne, nedostopne prostore, tudi poti do njih so skrite, tja vodijo posebna dvigala in posebni kletni hodniki, in celo če bi se v kakšnem po naključju znašli, bi vedno naleteli na pokrita trupla. Iz bolnišnice jih vozijo skozi poseben izhod, v avtomobilih z motnimi stekli, na pokopališču jim je namenjen poseben prostor brez oken, med pogrebnim obredom ležijo v zaprti krsti, vse dokler jih ne spustimo v grob ali sežgemo. Težko je doumeti kakšen posebno praktičen smisel takega pristopa. Trupla bi namreč mirno lahko vozili odkrita po bolnišničnih hodnikih in jih odpeljali z navadnim taksijem, pa ne bi pomenila nevarnosti za nikogar.”

V Knausgårdovo življenje vstopimo, ko je že odrasel, drugič poročen in s tremi majhnimi otroki. A je to vse prej kot pripoved o idealnem družinskem življenju. Knausgård je iskren: ne olepšuje in ne prizanaša. Tudi, ko piše o svoji družini, ne. Kot pred njim njegov oče, se tudi on v tej skupnosti ne znajde, bojuje se z vsakdanom, ki ga ta prinaša:

“Da je stara komaj dve leti, dojamem šele zvečer, ko otroci spijo, jaz pa tuhtam, kaj pravzaprav tukaj počnem. Tukaj sem bos. Nobene šanse nimam. Gre za to, da preživim jutro, tri ure menjam plenice, oblačim, pripravljam zajtrk, umivam obraz, češem in spenjam lase, čistim zobe, preprečujem prepire, prestrezam udarce, natikam pajace in škornje, nato z zložljivim dvojnim vozičkom v eni roki in s prerivajočima se punčkama v drugi odidem v dvigalo, v katerem neredko pride do dreganja in sploh cirkusa… v veži ju vržem v voziček, jima nataknem kapo in rokavice in odpeljem na ulico, polno ljudi, ki odhajajo v službo, deset minut pozneje ju oddam v otroški vrtec, naslednjih pet ur delam in potem se vsa štorija ponovi. […] Mogoče me v posebnih trenutkih celo obhaja radost. Mar to ni dovolj? Ni dovolj? No, če bi bila sreča cilj, bi bilo dovolj. Ampak sreča ni moj cilj, nikoli ni bila moj cilj, kaj pa naj z njo? Tudi družina ni moj cilj. Če bi bila in bi zanjo porabil ves svoj čas in vso energijo, bi se imeli fantastično, o tem sem prepričan.”

Prvih nekaj deset strani knjige, grobo razdeljene na dva dela, sicer pa brez kakršnihkoli vmesnih poglavij, je tudi najintenzivnejših. Temu sledi – na trenutke mukotrpen – izčrpen opis tipičnih mladostniških let, ki jih zaznamuje netipičen boj z očetom. Mladi Knausgård išče očetovo naklonjenost, a ga hkrati sovraži. Želi si njegove potrditve, pristnega dialoga, a se v njegovi bližini počuti neprijetno, celo manjvredno. Sproščen je, ko ga ni doma, ker očetova prisotnost ustvarja vzdušje v hiši. In to vzdušje je vse prej kot prijetno. Ko se vsake toliko časa vrne mama, je vse drugače, z njo se lahko pogovarja o vsem, ona posluša, je razumevajoča. On pa bi si tega razumevanja želel tudi od očeta.

Knausgård bolj ko ne nemoteče preskakuje med sedanjostjo, preteklostjo in predpreteklostjo. Otroška in najstniška leta se izmenjujejo z obdobji zgodnjih in malo manj zgodnjih odraslih let. Še preden si ustvari svojo družino, oče umre. Zapit, propadel in na grbi svoje dementne matere, Knausgårdove babice. Tu se začne Knausgårdov pravi boj. Boj s pospravljanjem propadajoče babičine hiše. Boj z debelo plastjo prahu na kosih pohištva in kopalničnih ploščicah. Boj s kupi smrdečih, z urinom prepojenih cunj in vzmetnic, neštetimi steklenicami in vso drugo kramo, ki jo je oče uspel navleči v skoraj vsak prostor babičine hiše. Boj s preteklostjo in boj s sovraštvom do očeta. Boj s pogledom na očetovo truplo in čustvi, ki ga ob tem preplavljajo. Boj s samim seboj. Čiščenje babičine hiše je hkrati čiščenje nerazčiščenih odnosov in lastnih frustracij. S praznjenjem in ponovnim vzpostavljanjem reda v hiši se na novo oblikuje Knausgårdov odnos do očeta. In prekine prvi del megalomanskega projekta v šestih delih.

Mencajočih nog pričakujem drugega.

V odličnem prevodu Darka Čudna.

Drugi o knjigi:

V Mojem boju je zapisano in zabeleženo in ovrednoteno in razdelano vse, kar se je doslej nagrmadilo v Knausgaardovem življenju, ne samo objekti, kot so čaj in tapete, temveč tudi njegovi nekdaj bližnji ljudje…

Knausgaard torej lahko piše na najmanj dva načina, enolično in vzvišeno, vendar najpogosteje ubere prvo pot, to še posebej pedantno in potrpežljivo. Ne skopari s klišeji – čas mu med prsti teče kot pesek in, ko se zaljubi, ga udari strela –, ne ukvarja se z obliko, v svojo pisavo pripušča vse poulično in obrabljeno, zato je pogosto najmanj neroden in največ dosadan.

– Ana Schnabl, Airbeletrina

Knausgård je v mojstrsko zastavljenih potezah, ki so samo na prvi pogled preproste, ustvaril sliko otroštva, kakršno smo v določeni meri lahko že občudovali v Christensenovih Beatlih, in jo skozi izkušene oči Karla Oveja nadgradil v pretresljivo izpovedno zgodbo o človeku, ki poskuša pomiriti nemirno dušo in osmisliti svoj odnos z očetom, to senčno figuro v njegovem življenju, ki mu ne nudi utehe tudi vrsto let po smrti. Moj boj je oseben in intimen. In prav zaradi tega zareže tudi v bralca.

– Damjan Zorc, Peripetije

Najpogosteje pa sem imela občutek, da berem besedila, ki so nastala po navodilu psihologa v procesu zdravljenja težavnostnega odnosa med očetom in sinom.

Knjiga bi bila torej lahko ventil, skozi katerega pisatelj spušča svoje misli in razmišljanja, ki bi sicer zaradi dostojnosti morala ostati za vedno skrita globoko v njegovi notranjosti in se s tem tudi zdravi. Terapevtska knjiga, torej.

– Hermiona, Hermionin literarni blog

Odnos z očetom, njegovimi gibi, razmišljanji, redkimi besedami je Knausgårdu odločilno zaznamoval spomine na ta del njegovega življenja. Ne glede na vse, kar boste prebrali, je v ozadju najpomembnejša družina. Odnos z očetom potuje od spoštovanja do zavračanja. Do očeta, se zdi občasno, ne čuti prav ničesar. Ali nekoliko drugače, prav nič veselja.

Navkljub odporu do vsega, kar je oče počel, kako je zanemaril tudi lastno mater, Karl Ove ob misli na to, da očeta ni več, zgolj bridko joče. Krivda? Spomin na nekoga, ki ga je nekoč spoštoval? Spomin na nekaj, kar se je zdelo neuničljivo in je sedaj odšlo, čeprav takšne stvari ne bi smele oditi? Kakor koli že, na poziciji ob koncu prve knjige Mojega boja se Karl Ove znajde natanko na drugi poziciji kot nam je dal misliti na polovici. Do očeta čuti marsikaj. Ali nekoliko drugače, mnogo žalosti.

 – Tomaž Bešter, Konteksti