Prvi sneg na planini Zajavornik
Ker smo bili v Ljubljani doslej deležni le ene, omembe povsem nevredne nočne pošiljke snega, o kateri že ob desetih dopoldan ni bilo več ne duha ne sluha, sem si zadnjih nekaj dni, še zlasti pa preteklo soboto, nenadoma močno zaželela sprehoda po zasneženi pokrajini. Na Notranjskem, kjer ga je tisto noč zapadlo največ, ga je že pobralo, za v kakšne resnejše hribe sva bila prepozna in premalo motivirana, zato nama je ostal le še obisk nižje ležečih predelov Gorenjske. Videla sem, da je bil v precej snega sicer še vedno odet Tamar, a ker vem, kakšno vzdušje tam vlada sredi dneva, sem to misel hitro opustila. Naslednja logična izbira je bila Pokljuka.
Na Bledu je bilo sončno, prijetnih šest stopinj in prav nič zimsko. Prve zaplate snega sva zagledala šele po nekaj ovinkih serpentinaste ceste, ki vodi na Pokljuko in moji strahovi, da bo gneča tudi med mogočnimi smrekami ene naših najlepših gozdnatih planot, so se kmalu razblinili. Parkirišče na Rudnem polju je bilo napol prazno, po tekaški progi pa se je poganjala le peščica najbolj zagretih rekreativcev. Snega na vrhu ni bilo prav veliko in zimska idila je bila daleč od tiste, ki je na planini Zajamniki vladala lanskega januarja, a vseeno povsem dovolj, da sva se naužila mrzlega zraka, škripanja pod nogami in vonja po svežem smrekovem lesu.
Mahnila sva jo po gozdnih kolovozih, kjer sva srečala le peščico ljudi, nazaj grede pa se vrnila čez planino Zajavornik, na robu katere je pohodnik, ki nama je prišel nasproti, le nekaj trenutkov zatem doživel skorajšnje bližnje srečanje z volkom, ki to ni bil – prijazni sivorjavi volčjak, ki se je za nama prikazal na vrhu kolovoza, je po postavi in barvi kožuha sicer res močno spominjal na volka, a je za njim kmalu prikorakal še njegov človeški lastnik in gospodov srčni utrip se je spet lahko umiril. Komaj čakam na naslednjo pošiljko snega. In upam, da bo zajetna.
Sorodni prispevki:
Po snegu na Mrežce
Zimska idila na planini Zajamniki
Blejska koča na Lipanci
Debela peč
Viševnik
Brda