Zimski sprehod na Sovno glavo in Vršič vrh
Potem ko je v Ljubljanski kotlini zadnjih nekaj dni neusmiljeno vztrajala megla in sem jaz vztrajno napadala lokalni grič, mi je bilo v nedeljo končno dovolj. Pa ne le po soncu, stožilo se mi je tudi po snegu in tisti pravi zimi, zato sva jo znova mahnila proti Gorenjski. Megla se je razkadila šele malo pred Bledom, v Kranjski Gori je obratovala le ena proga, prekrita s tanko, precej žalostno plastjo umetnega snega, robovi pomrznjenega jezera Jasna pa so se ob desetih dopoldan že začenjali taliti. Konkretnejše zaplate snega so naju pričakale šele na zgornji polovici vršiške ceste, na vrhu prelaza pa je na moje veliko navdušenje zares vladala zimska idila – snega na pretek, nebo pa brez oblačka.
Z derezicami na nogah sva se mimo Tičarjevega doma, po ozki gazi, ki je vodila čez ruševje, upognjeno pod težo snega, najprej povzpela na Sovno glavo – prostoren in gol vrh, nad katerim se je dvigal mogočni Prisojnik, na nasprotni strani se je pred nama raztezal greben Mojstrovk, desno od njega pa Šitna glava. Na jugu se je odpirala dolina Trente, proti severu se je v daljavi bleščal s snegom pobeljeni Gerlitzen. Ko sva se naužila vseh razgledov in naju je od mirovanja začelo zebsti, sva se spustila nazaj na stezo, jo mahnila še do Poštarskega doma, od tam pa na deset minut oddaljeni Vršič vrh – nekoliko nižji, a ravno tako razgleden kucelj, s katerega se je poleg vsega odprl še pogled na serpentinasto Rusko cesto.
Na prelazu je sredi popoldneva vladal precejšen prometni kaos in o obljubljeni rešitvi z novimi parkirnimi mesti in ureditvijo prometa ni bilo ne duha ne sluha. Ko sva se spustila nazaj proti Kranjski Gori, sva za seboj pustila sneg, nedolgo zatem pa tudi sonce – ko sva namreč spet prevozila izvoz za Bled, ni bilo več ne duha ne sluha niti o slednjem.
Sorodni prispevki:
S kolesom na Vršič
Šitna glava
Visoki Mavrinc in Planinski muzej v Mojstrani
Mala Mojstrovka