vselepoinprav.si

Noah Charney je en tak čuden patron. Obožuje domačo filo, občuduje slovensko javno zdravstvo, katerega kakovost je naravnost neverjetna in se vrh vsega navdušuje nad dejstvom, da je za podiplomski študij v Ljubljani odštel le nekaj tisoč dolarjev letno. Je tip človeka, ki bi ga Slovenci kaj hitro in zlahka okronali za samovšečnega naduteža ali vsaj za pretiranega optimista. Za slednjega se je oklical tudi sam.

V mestu pod Kamniško-Savinjskimi Alpami, kjer trenutno živi, ga najbolj fascinirajo dogodki lokalne skupnosti, na katere je človek praviloma povabljen le z ustnim izročilom, in katerih maloštevilni udeleženci so poleg tega nemalokrat v ožjem sorodstvenem razmerju. Slovenski vlaki so točni, smeti praktično ni, davki pa so neprimerljivo nižji od tistih na zahodu. Slovenija je skratka fantastična država, kjer se cedita pregovorna (in dobesedna) med in mleko in v kateri se kakovostno, poceni in udobno živi.

Izmed vseh kulturnih razlik, ki jim je bil Charney doslej priča, vključevši embaliranje daril v darilne vrečke, nošenje zgolj za notranjost domov namenjenih obuval in enega glavnih protagonistov slovenskih reklam – surovega mesa, ga je še najbolj pretresel lokalni rek Če gledaš v zvezde, boš stopil v drek. Slovenci imamo tudi sicer funkcionalen, a izjemno grd parlament in le Plečnikova Katedrala svobode bi Ljubljani lahko dala tisto pravo, nezamenljivo prepoznavnost. Grad na hribu ima pač skoraj vsako evropsko mesto. A nič ne dé – Slovenija je kljub temu najboljša država na svetu, ki ji manjkata le lokal ali dva, kjer bi za zajtrk stregli puhaste palačinke z javorovim sirupom, žemljice v obliki prstana ter sendviče s klobaso, jajcem in sirom.

Slovenologija je knjiga, ki sem jo z veseljem vzela v roke, a jo nato po obrnjeni zadnji strani veliko manj navdušena odložila. Zares všeč mi je bil od vseh prispevkov tisti o Toporišičevi ducatnini, ki ga je avtor spisal skupaj z Boštjanom Gorencem. Žal pa je ponavljajoč se argument v knjigi, namreč da je neka stvar noro dobra že samo zato, ker je taista zadevščina nekje drugje veliko slabša, pač težko sprejeti. Morda sem le tipičen slovenski pesimist. Za slednjega sem se oklicala tudi sama.