O zaspanem sicilijanskem mestu

Tako nekako kot na fotografiji se v mojih vnaprejšnjih predstavah slika Sicilija – kamnita, v barvah, spranih od sonca. Izza vogla prihajata dva vojaka in z njima mladi Michael, ki bo vsak čas srečal Apolllonio Vitelli-Corleone in zgodila se bo ljubezen na prvi pogled. Ja, težko bi šlo brez te reference in tudi metafora ustrezno povzame občutke prvega potovanja na Sicilijo. 

Smer Miami, Sicilija

Pristna italijanska izkušnja se začenja na letu z irskim nizkocenovcem, ko se po mikrofonu zasliši dinamičen moški glas, ki prodaja parfume in srečke in instant kavo z rogljičkom – vse s popustom. Glokalizacija je izraz, ki mi takoj pade na pamet ob tem, v šoli smo jo definirali kot globalizacijo, ki je pojedla kulturne različnosti, ki so ji bile na poti, da bi še naprej rasla in ustarjala globalni profit. Na primer McDonald’sov meni za ramadan. In Ryanairovo osebje, ki se namesto smrtno resnega recitiranja navodil za preživetje malo heca. Ker bodo mogoče Italijani lažje kupovali parfume na letalu, če bo spremni tekst šaljiv. Tako tudi s svojo slabo italijanščino šefa kabinskega osebja pravilno razumem, da se skozi okno na levi vidi Teksas, čez dve uri in pol pa pristanemo na letališču v Miamiju. Pregovorna italijanska sproščenost in šarmiranje, eden od pozitivnih stereotipov, ki tudi tokrat ne razočara. No, parfuma vseeno ne kupim.

Pristanek na letališču v Palermu je za globok vdih. Tik ob pisti se vzpenja velika skala, ne gora, ne hrib, ogromna skala, nad njo pa težek oblak, ki napoveduje enega od pogostih nalivov, ki otoku zagotavljajo rodovitna tla, živobarvne citruse, litre olja in vina. Kot nekaj dni kasneje izvem od Placida Salamoneja, lastnika ogromnega oljčnega nasada in dediča več zgodovinskih stavb v obmorskem mestu Castelo di Tusa, je poletni dež rešitelj za oljčne nasade, ki jih je po hribovitem terenu zelo težko zalivati.

Zaspano mesto 

Tusa je mesto na hribu, ki se vzpenja nad morjem na severni obali, kakšno dobro uro stran od otoške prestolnice, Palerma. Z javnim prevozom je težko dosegljiva, do nje se vzpneš po ovinkasti cesti, ki pelje od obalnega mesteca Castelo di Tusa med oljčnimi nasadi in rimskimi ostanki do naselbine na vrhu vzpetine. Na hribu je center občine, v kateri stanuje slabih 3000 ljudi, če se zanašamo na statistike, ki ne upoštevajo vedno migracijskih tokov. Ti – kot povsod po svetu – bistveno spreminjajo demografsko sliko predvsem pa realnost življenja v odmaknjenem, od mediteranske vročine zaspanem mestu.

V Tusi se v zadnjem desetletju trudijo predvsem spodbuditi turizem, a na srečo ne z gradnjo megalomanskih letovišč. Vlagajo v raziskovanje arheološke zapuščine, katere prve temelje so odkrili nedavno. To bi za mesto lahko pomenilo odlično priložnost za pridobitev javnih sredstev pa tudi splošni ugled na otoku, sicer polnem zgodovinskih biserov.

Med hribi in morjem – na eno stran razgled na sušna polja, kjer se med oljkami znajde kakšna čreda ovac ali koz, redkeje krav in konj.

Na drugo stran razgled z Belvederja, kjer se v jasnem vremenu vidijo Eolski otoki.

Castelo di Tusa, skalnata obala Tirenskega morja: malo mestece, iz katerega počasi odhaja aktivno prebivalstvo in se vanj zlivajo turisti. Na srečo se je dalo sredi septembra zlahka najti osamljeno skalo.

Babilonski škorenj

Moja italijanščina je v veliko slabšem stanju, kot sem predvidevala. Po enem tednu se šele spomnim oblik osnovnih glagolov, besednjak malo po romunsko prikrajam. Med našo druščino je ena sama babilonska ribica, Cosmin, ki pa za sporazumevanje z otočani prav tako potrebuje prevod v italijanski jezik. Sicilijanska govorica se od zborne italijanščine ločuje nekako kot portugalščina od španščine, z veliko razliko torej. Sicer pa to v Italiji nikogar ne preseneča – kdor je kdaj preživel vsaj kako popoldne z dvema italijanskima državljanoma, ki prihajata iz različnih koncev te v resnici zelo velike države ve, da se pogovor med njima hitro zaplete okrog izrazja. Italijanščina, kot se je lahko nauči le Neitalijan je umetni, 150 let star konsenz, ki ima malo skupnega s tem, kako se gor in dol po italijanskem škornju zares govori. Ob konici škornja pa se sploh primeša še vseh sort tokov z Mediterana in Afrike.

Ruralni eksodus in življenje za na stara leta

Večina prebivalstva, ki še vztraja v tem malem mestu na hribu, se ukvarja z oljarstvom. Rodovitna zemlja na otoku ponuja obilo možnosti za izvoz hrane, pa vendar kmetijstvo predstavlja le 7 % vse ekonomije, ki je zasnovana na pridelavi in izvozu žita, oliv, vina in citrusov.

Mladina študira v večjih mestih (ali na celini) ter se tam sčasoma zaposli – več kot polovico sicilijanske ekonomske moči se proizvede v enem od treh velikih centrov – Palermu, Cataniji in Messini. Ni presenetljivo, da je malo mesto na hribu bolj kot ne polno dedkov, ki se po kosilu zberejo na Pianu (zravnani del sicer hribčkastega mesta in center socialnega življenja) v enem ob treh barov, za partijo scope. Na ozkih ulicah na okoliških vzpetinah se po siesti naberejo tetke, ki sedejo na kakšne senčne stopnice in kvačkajo. A to šele pozno popoldne.

Zgoraj zeleno zlato, ki ima absolutni agrikulturni primat na otoku. Spodaj ficodindia (ali Fico d’India – ja, indijski fikus), najbolj razširjen kaktus, katerega sadeži so mangastega okusa, lupina pa je izjemno neprijetna na otip – kot bi se dotikal steklene volne.

Klepetanje čez balkon (zgoraj) ter partija scale quaranta (meni poznana kor remi), ki je poleg scope najpopularnejša med moškim prebivalstvom Tuse (spodaj).

Po enem od srečnih naključij spoznamo staroselko, ki nas povabi v hišo ravno proti koncu popoldanskega počitka, ker da tako ali tako čaka na “starejše punce”, ki še spijo. Ko se zbudijo, se jim bo pridružila na stopnicah ob eni od hiš, kjer se plete vse sorte, ne le prtički. Zlasti v poletnih dneh se ulice med eno in četrto povsem izpraznijo, zaprta polkna in pogasnjene luči namigujejo, da smo se znašli v počasnem mediteranskem ritmu, kjer se pred peto ne odprejo niti trgovine s cigareti.

Medtem ko vsi spijo, se mi – turisti, ki se poskušajo zlivati z lokalnim prebivalstvom – nalivamo z italijanskim espressom. V pravi balkanski maniri (smo le slovensko-romunska naveza) si na Pianu naročimo kavo, seveda pravi italijanski espresso, ki ga potem skupaj s paketom cigaret in dolgimi debatami žulimo vsaj uro. Medtem nas prijazni dolgolasi natakar z rokerskim outfitom iz devetdesetih in najprijaznejšim nasmehom vsaj dvakrat povpraša, če že lahko pospravi mizo; pri tem pogleda v vsako šalico posebej: “Posso?”  “Ah, anche no”, ko vidi, da imamo vsi še za pljunek kave v šalicah in se velikodušno nasmeje ko pravi, da oni to na hitro spijejo (v pravi italijanski maniri pokaže z gesto). Ha, ena stvar, ki se v zaspanem mestu očitno zgodi hitreje, kot doma. Mi pa smo se tako hoteli pretvarjati, da se znajdemo z lokalnim ritmom – piano, piano. 

Prazni balkoni

Prazne pa niso samo ulice v največji vročini, ampak tudi veliko zapuščenih hiš. Intenzivne migracije proti ekonomskim centrom se čutijo tudi skozi arhitekturne poteze mesta, kjer se na številnih balkonih in terasah sušijo stari kaktusi. Realnost, ki se dogaja malim krajem povsod po svetu, a tukaj s čisto posebno slikovitostjo.

Aja, taboljše fotografije je s pravim fotoaparatom posnel Cozo, ostale pa sem za silo naklepala sama, s telefonom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko