Arto Paasilinna: Ladjar z lepimi stopali

Niso vse tragikomedije zabavne, razen od Paasilinne. In nima vsak moški lepih stopal, ladjar Aulis Rävänder pa prav gotovo. Aulis ima pravzaprav vse: lepa stopala, zvestega vlačilca Vulcanusa in nezvesto ženo Liiso.

Vulcanus je, takoj za domačim kavčem, Aulisov najboljši prijatelj in ena od najvrednejših stvari v njegovem življenju:

“Vlačilec Vulcanus je bil zgrajen leta 1966 v Rotterdamu, šest let zatem ga je prevzela danska stranka, ga popolnoma prenovila in ga na koncu prodala na Finsko. Aulis Rävänder ga je kupil leta 1975. Ko je bil vlačilec nazadnje leta 1981 v ladjedelnici, je dobil jeklene ojačitve, da je zdaj lahko lomil skoraj pol metra debel led, osemcilindrski dizlov motor z dva tisoč konjskimi močmi pa je jeklenici vlačilca dajal dvajset ton vlečne moči. V praksi je to pomenilo, da bi z Vulcanusom lahko zvlekel v morje cel stanovanjski blok, če bi se ga le dalo tako pritrditi na vlečno jeklenico, da se blok ne bi prevrnil.

Vlačilec je bil dolg sedemindvajset metrov, širok osem metrov dvajset, ugreza pa je imel štiri metre dvajset. Po zadnji klasifikaciji Lloyda je premogel 164 bruto registrskih ton. Vulcanus je bil črno pobarvan in že na zunaj mu je bilo videti, da ni čolniček za zabavo. Bil je nevarno močan kot kakšen ogromen mrož, a stokrat okretnejši in hitrejši. Pri plovbi s polno močjo je delal tako visoke valove, da so manjše čeri pod njimi kar izginjale. Obrnil se je lahko skorajda na mestu. Če bi si predstavljal dva Vulcanusa, kako eden s krme, drugi pa s kljuna vlečeta večjo trgovsko ladjo, je ne bi premaknila, temveč bi jo pretrgala na pol. Takšen korenjak je bil Rävänderjev nizozemski vlačilec.”

Približno enako stopnjo pomembnosti kot Vulcanus v Aulisovem življenju zaseda njegova žena Liisa:

“Liisa Rävänder je bila krasna oseba. Ni bila več rosno mlada, rodila se je pred 42 leti, ohranjena pa je bila vsaj tako dobro kot Aulisov vlačilec. Bila je iz finsko-švedske družine Majander iz predela Oulunkylä. Liisa je bila visoka 171 centimetrov in ravno pravih proporcev. Trenutno je tehtala od petinšestdeset do sedemdeset kilogramov, če jo je Rävänder prav ocenil. Prav nič preveč za žensko njene višine. Bila je svetlolasa, močnih meč in krepkega telesa. Skelet je imela pokrit z dobro razvitimi mišicami. Nikjer nobenih modrikastih žilic po koži, morda ji je edinole ključnica nekoliko štrlela. V družini iz srednjega sloja je dobila odlično vzgojo in izobrazbo. Preden se je poročila, je imela priložnost prepotovati vrsto evropskih držav, za kar je bila še zmerom hvaležna. Jezikov je znala več, kot je običajno – poleg materne švedščine je seveda obvladala finščino, pa še nemščino in angleščino. Liisini lasje so bili torej svetli, svetle pa so bile tudi komaj opazne dlačice na koži. Veliko je dala na čistočo, polt je imela brezhibno, nikjer ni bilo znamenja kakšne bolezni, še prhljaja ni imela. Običajno je Liisa dišala po nežni, prijetni kremi ali parfumu. Tudi zobe je imela brez napake, jezik brez kakršnekoli obloge, sapo svežo. Organe je imela zdrave, prebavila niso ustvarjala plinov, krulilo ji pa tudi ni, najsi je bila še tako lačna. Prebavo je imela redno, driske ali zaprtja ni poznala. Neopazno je skrbela za intimno higieno med menstruacijo in suvereno je poskrbela za kontracepcijo. Smrčala ni nikoli, tudi če je bila na smrt utrujena ali če je kaj malega popila. Liisa Rävänder je imela lep glas, altovski. Njena povprečna ocena v šoli je bila vseskozi 4,0 – pri glavnih predmetih pa celo 4,7. Bila je odprte narave, četudi ni bila vedno povsem odkrita. Pri delu je bila spretna, dobro je kuhala in je znala poskrbeti za popolnoma čist dom. Znala se je okusno obleči, gibala pa se je priložnostim primerno. Nikoli ni sedela razkrečeno, dvanajstkrat na dan si je umila roke in ni vrtala ne po nosu ne po ušesih. Ladjar Aulis je bil prepričan, da si ni mogoče zamisliti boljše soproge in življenjske tovarišice.”

To je, vse dokler si Liisa ne umisli ljubimca in začne na Aulisa gledat z bistveno manj ljubečimi očmi:

“Si egoist, debeluh, smrdiš po švicu in nafti, nenehno čvekaš o denarju, smrčiš, vse hlače imaš razvlečene, naduto se obnašaš pred mojo družino, za spalnico si moral izbrati tapete v čisto napačni barvi, gobezdaš same deprimirajoče stvari, kakšen ladjar neki, ha! Garala sem ti kot sužnja celih dvajset let, kot kuhinjska dekla, še v Rimini me nisi peljal, socialist, o kulturi nimaš pojma, bereš samo šund, noč in dan si na morju, čas si vzameš samo za hčeri, zame pa se ne zmeniš, obnašaš se kot zadnja neroda, niti sledu empatije nimaš, upam, da bo tvoj prekleti šleper potonil, ves kosmat si, impotenten, pa saj je ženska tudi človek…

…stalno vsiljuješ svojo voljo, si vulgaren, trohice prefinjenosti nimaš, poln si prhljaja, poflekane kravate nosiš, še v cerkvi se ne prikažeš, pojma nimaš o glasbi, kar naprej samo gobezdaš, mačist si in prasec!”

Ko v zgodbo vstopijo še poslovnež Kurt Kim Karlsson, pedikerka Irene Oinonen in nagačena estonska divja svinja, se celotna zadeva nekoliko zaplete in razreši jo lahko le ladjar z lepimi stopali…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko