Cesta ni cesti enaka: ljubljanski potniški promet skozi čas
Da me zanima vse, kar je povezano z Ljubljano, ni nič novega. Isto velja za navdušenje nad tramvajem, pa razvojem ljubljanskega javnega prometa nasploh, tozadevne knjige, stare in nove, pa mi težko uidejo. Tako se mi ni izmuznil niti pred kratkim predstavljen jubilejni izvod knjige s poetičnim naslovom Cesta ni cesti enaka, ki ga je podjetje Ljubljanski potniški promet izdalo ob stopetnajsti obletnici svojega obstoja.
Na začetku se podamo v leto tisoč devetsto ena, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Splošna maloželezniška družba, predhodnica današnjega LPP in je po ljubljanskih ulicah začel voziti tramvaj. V prvi polovici sicer dobrih tristo strani obsežne knjige avtorica bralca popelje skozi različna obdobja, številna preimenovanja družbe, spajanja in odcepitve, uspešne in manj uspešne čase. Stolonoše, kočije in omnibus nadomesti tramvaj, ki preživi kar dve svetovni vojni, tega pa trolejbus, ki pade prej, kot si je kdorkoli predstavljal. Nato sledi cela vrsta običajnih in zgibnih, visokih in nizkopodnih avtobusov, ki jih polagoma zamenjujejo zelenci na plin, v zadnjih nekaj letih pa se flota povečala še za električni vlakec in peščico hudo priljubljenih kavalirjev. Ob vsem tem avtorici uspeva v ospredje postaviti človeka, posameznika: “Ta knjiga govori o delavcih vseh obdobij in njihovi pripadnosti tej pomembni prometni dejavnosti, ki je niso ustvarili stroji, ampak človek.” Njemu, njegovemu delu, dolžnostim in pravicam, pa tudi izvendelavskim dejavnostim v okviru podjetja je namenjena druga polovica knjige. Kljub svoji specifičnosti in trudu, predstaviti podjetje v karseda lepi luči, je knjiga v resnici bolj berljiva kot se sprva morda zdi. Faktografska dejstva so minimalna in oblečena v smiselna poglavja, opremljena z obsežnim faktografskim gradivom, zgodba pa se na simpatično preprost način razvija vse do zadnje strani.
Minister Peršak v spremni besedi zapiše: “Z drugimi besedami, javni promet ni samo koristna dejavnost, ki nam omogoča nujno premagovanje razdalj za še dostopno ceno ob zadostnem udobju, temveč je tudi zelo zanimivo prizorišče socialnih stikov in odnosov, za marsikoga prostor socializacije in kdaj za koga tudi prostor neznosne izpostavljenosti. Vsekakor pa prizorišče številnih zanimivih zgodb.”
Zanimive zgodbe se začnejo že tukaj. Všečno.