vselepoinprav.si

Ko sem Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼: kako z življenjem narediti še kaj pred dobrim mesecem in pol rezervirala v knjižnici naše četrtne skupnosti, sem ugotovila, da ga bo pred mano prelistalo še vsaj trinajst knjigožercev. Na vrsto sem prišla prejšnji teden. Če je bila vredna čakanja, me prašate? Je.

Zakaj? Zato:

“V večini sob našega doma je aprila še najti božične aranž­maje. Poleg kot zemlja starega fikusa in jegliča v terminalni fazi. ‘Škoda metati stran.’

Če narava v človekovo življenje vnaša veselje, to nikakor ne velja za dnevno-spalni prostor nizozemskih starostnikov. Tu je stanje sobne rastline običajno veren odraz stanja njenega skrbnika: oba sta v pričakovanju klavrnega konca. Ker starčki nimajo drugega dela ali pa so silno pozabljivi, rastline zalivajo tudi trikrat na dan. Temu dolgoročno ne more kljubovati niti fikus.

…

Večina jedcev tukaj je tradicionalistov in jim eksotičnih delikates nima smisla niti ponujati. Že ob prihodu špagetov na Nizozemsko, sredi šestdesetih let, so zamudili vlak. Špageti niso šli na njihov prehranjevalni urnik: v ponedeljek pretlačen krompir z endivijo, v torek cvetača z bešamelom, v sredo faširano meso, v četrtek stročji fižol, v petek riba, v soboto juha in kruh, v nedeljo pa pečenka. Če se jim je zahotelo malo razvrata, so v torek jedli faširano meso in se potem lovili ves teden.

…

Težek dan je: telo ječi na vse pore. Nič ne more zajeziti propada. Kvečjemu te kakšen dan to ali ono manj boli, o tem, da bo kdaj bolje, pa lahko samo sanjaš. Ne bodo ti naenkrat spet zrasli lasje – vsaj ne na glavi, dlake iz nosu in ušes pa že. Žile se ne bodo odmašile, otekline ne bodo uplahnile in spodnja pipa ne bo nehala curljati. To je enosmerna v krsto. Nikoli ne boš mlajši, ne za en dan, ne za eno uro, ne za eno minuto.

…

Petek je dan za ‘veselo razgibavanje za starejše’. Takrat stare putke v najbolj neverjetnih telovadnih dresih po hodniku odštorkljajo proti ‘telovadnici’. Dame so dejansko odvrgle vse zadržke in pogled na to ni prijeten. Roza pajkice na nogah kot zobotrebcih ali pa, nasprotno, na pudingastih kračah, oprijete majčke prek žalostnih ostankov tega, kar so nekoč bile prsi. Telesni propad na razstavi. Ob takem prizoru starejšemu gospodu želja po razgibavanju uplahne.

…

V soboto zjutraj so vsi stanovalci vriskali pred okni, ker je zunaj deževalo. Adijo, sneg! V nedeljo popoldne je bilo še prenevarno, včeraj pa so rolatorji spet množično ogrožali varnost na cestah.

…

Nova stanovalka, ki se je vselila v sobo pokojne gospe De Gans, se mi zdi simpatična ženska. Svežina v primerjavi s tem, kar v povprečju podrsava po hodnikih. Tudi ona sicer podrsava, a dostojanstveno.

…

Pri kavi večkrat govorimo tudi o denarnih zadevah. Banka SNS je v težavah in stanovalci, ki so ji zaupali svoje prihranke, so svoje račune izpraznili do zadnjega centa. Oziroma, natančneje, sta to v njihovem imenu naredila sin ali hči, kajti bančnih zadev se tu pazijo kot hudič križa. Že dvig z bankomata je cel podvig. Gledati moraš nazaj, da te kdo ne napade, in hkrati naprej, da lahko s tresočimi se prsti pravilno vtipkaš tiste štiri številke, obenem pa jih moraš zakrivati pred zijali, tako da se s trupom stiskaš k bankomatu … cela ceremonija, ki pogosto spodleti. Takrat se starčkom grozno stoži po izplačilnih kuvertah.

…

Edini dan, ki se razlikuje od drugih, je nedelja. Dopoldne zato, ker grejo tri četrtine stanovalcev k maši, popoldne pa zato, ker pridejo na obisk otroci in vnuki. Za nekatere je to edini stik z zunanjim svetom. In tudi če se včasih obiski več kot očitno na smrt dolgočasijo, velja: veliko obiskov je statusni simbol. Zoprni gospod Pot prvo polovico tedna govori o tem, kdo je bil pri njem, drugo polovico pa, kdo bo prišel. Enajst otrok ima. Pot je tip človeka, ki pri prehodu za pešce čaka, dokler se ne pripelje avto, šele potem prečka cesto.

…

Danes imam tak dan, ko se crknjen zbudiš, cel dan počivaš in greš zvečer crknjen od počivanja spat. Ko bi v omarici z zdravili le imel nekaj tistih skrivnostnih tabletk, po katerih lahko današnja mladina štiriindvajset ur nepretrgoma pleše. Ni treba, da bi naenkrat plesal, to ne, nekaj ur brkljanja naokrog brez crknjenosti bi bilo več kot dovolj.

…

Drobne reči so sladkosti življenja. Ali v našem primeru: ti ga grenijo. Vir dnevne nejevolje je recimo embalaža. Pločevinke z zaponko, v katero ne spraviš prsta, vakuumsko pakiranje s premajhnim vogalčkom, da bi ga potegnil, otroška varovala na detergentih, zabetonirani pokrovčki na kozarčkih jabolčne čežane, plutovinasti zamaški na šampanjcu, pretisni omot: vse oblikovano posebej za to, da se stare tresljave roke brez moči čim bolj mučijo.

…

Naš čas se sicer izteka, a ga imamo na pretek.

Moralo bi se na muditi, ampak skorajda ni več stvari, za katero bi še bilo vredno hiteti.

…

V potovalki iz sedemdesetih let se je naredila sivočrna plesen, verjetno prav tako še v sedemdesetih. Skrajni čas, da grem v korak s časom: pred vrati zdaj čaka nov kovček s koleščki in že spakiran. Dober, robusten primerek, na katerega se lahko tudi usedeš, ko noge omagajo.

…

Vsak prihod novega gospoda zaradi občutnega presežka dam požanje tihe ovacije. Prav sram te je gledati, kako skušajo nekatere pritegniti pozornost novega moškega. Začnejo si šminkati tanke ustnice, popravljati zmahane joške, se parfumirati, da jih zavohaš na kilometer, govoriti na ves glas in se smejati za vsako figo.”

Ker je Hendrik optimist in ima neprimerljivo zabaven smisel za humor. Ker se zna smejati na svoj račun, še raje pa na račun sovrstnikov. Ker ni škodoželjen, je pa hudomušen. Ker piše skrivni dnevnik brez primere in brez cenzure. Ker si življenje pestri z drobnarijami. Ker fura svoj stil. Ker se zna spopadati s potrtostjo. Ker z navdušenjem pozdravi (skoraj vsak) izlet. In ker me slika na naslovnici čisto majčkeno spominja na mojega dedka.

Če bi knjigo dala v branje babici, bi ta plosknila z rokami in vzkliknila: “Za ponort!”

Pomojem jo bom kar kupila.