Mirakel v Miramaru

Na miramarskem gradu je bil v sklopu šolskih ekskurzij vsak od naju vsaj po enkrat, a sva od njih – se razume, po lastni krivdi – odnesla bolj malo. Ali bolje rečeno, prav ničesar. In tako sva se nekega vetrovnega spomladanskega dne odpravila na izlet na italijansko obalo.

Zaradi hudo vetrovnih vremenskih razmer je bilo obiskovalcev grajske posesti bolj malo, na ogledu gradu pa sva bila sploh sama. Prebrala in do potankosti sva pregledala vse, kar se je prebrati in pregledati dalo in bila nad vsebino razstavnih prostorov verjetno bolj navdušena kot kak profesor zgodovine. Nenadni entuziazem nad vsem, kar je habsburškega, se je nadaljeval tudi ko sva se že zdavnaj vrnila domov: vsak na svojem elektronskem viru informacij sva se zavzeto izobraževala o nadvojvodi Maksimilijanu, Šarloti, Amadeju Savojskem in tragični preteklosti miramarskega gradu (pomislila pa sem tudi, da bi si ob naslednjem obisku staršev prisvojila težko črno knjigo z naslovom Habsburžani, ki sem jo v najstniških letih odprla le, ko je bilo potrebno napisati kak referat) in le z veliko smole bi se na nenapovedanem postekskurzijskem testu naslednjega dne odrezala z manj kot odlično pet.

Polna vtisov sva se nato sprehodila skozi grajski park, poln eksotičnega drevja in nenavadnih cvetlic neizgovorljivih imen in se nastavljala toplim pomladnim žarkom. Potem sva se zapeljala v Trst na kavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja