Na obisku v Romuniji: Bukarešta

Preden sem pred dobrim letom dni prvič obiskala Romunijo, sem imela o njej podobno predstavo, kot jo ima verjetno marsikateri povprečen Slovenec: v državi je še vedno čutiti posledice socializma, njeno glavno mesto je Bukarešta (ali morda Budimpešta?), nekdanji diktator se je pisal Čeučesku, najbolj znani grozovitež sliši po imenu grof Drakula, ceste so zanič, Romuni pa so slabi vozniki, ki te na vsakem koraku poskušajo opehariti. Če se ne bi sestra lansko jesen preselila v Bukarešto, bi še danes po vsej verjetnosti v podobni smeri razmišljala tudi sama.  

Po ulicah Bukarešte

Bukarešta je milijonsko mesto z ogromnimi stavbami, elitnimi mestnimi četrtmi, pompoznimi fontanami, prostranimi parki in širokimi bulvarji in glede na svojo arhitekturo v marsičem spominja na Pariz – od tod je tudi dobila vzdevek mali (ali vzhodni) Pariz. Bulvar, ki vodi od trga Unirii pa do najbolj znane stavbe v mestu, palače parlamenta, pa je celo za nekaj metrov daljši od Elizejskih poljan (po vzoru katerih je bil zasnovan).

V Bukarešti deluje skupina Walkabout Free Tour, skupina mladih deklet in fantov, ki vas dvakrat na dan popeljejo mimo največjih mestnih znamenitosti. Plačilo ni potrebno, svoje delovanje si pokrivajo zgolj s prostovoljnimi prispevki. Simpatični mladeniči in mladenke, ki se znajo pošaliti na svoj račun, vam na zabaven in simpatičen način predstavijo kratko zgodovino Romunije in Bukarešte in, če pokažete dovolj zanimanja, temu dodajo tudi svoj pogled na trenutno situacijo in razpoloženje v državi. Naučijo vas tudi pravilne izgovorjave imena nekdanjega predsednika.

romania-029romania-009romania-080romania-007romania-021

Na ulicah Bukarešte je moč opaziti marsikaj zanimivega. Večina telefonskih kablov je še vedno speljanih po zraku, rezultat tega pa so ponekod v kolobarje naviti kabli, obešeni na električni drog ali hišo. Po zunanjih straneh zgradb tečejo tudi številne plinske napeljave –to so tiste rumene cevi, ki vodijo v tla. Vsak dan boste ob smetnjakih in naključnih drogovih lahko opazili lično zapakirane vreče odpadkov, ki čakajo na odvoz, čeprav samega odvoza nikoli nisem dočakala.

Strogi center mesta je preplavljen z restavracijami in kavarnami, značilnimi za velike prestolnice, med njimi tudi s t.i. ruin pubs, hip lokali dotrajanega, uničenega videza (odličen je bar Dianei 4, kjer občasno gostijo tudi garažne razprodaje) ter s številnimi saloni, ki nudijo vročo masažo. A bodite pripravljeni – vroče je v Bukarešti povsod, zato so oblačila, ki jih je mogoče nahitro sleči, močno priporočljiva.

Kolesarske steze v mestnem središču so precej katastrofalne, na njih boste našli vse: od trafik in cvetličarn pa do drogov za električno napeljavo in prometnih znakov. Pač pa je povsem drugače nekoliko izven strogega centra mesta, še posebno v večjih parkih, kjer dvosmerno speljane kolesarske steze predstavljajo že kar klasičen šolski primer. Mimogrede – med brezplačnim kolesarjenjem po parku Herăstrău vas bo v nezamenljivem položaju pozdravil kip Michaela Jacksona. Velika posebnost v Bukarešti so tudi številni pogrebni zavodi – med pohajkovanjem po ulicah jih boste opazili veliko več, kot bi jih morda pričakovali.

romania-045romania-023romania-054romania-076romania-085romania-022 romania-074romania-005romania-035

Brez knjig pač ne gre

Da sem obiskala največjo knjigarno v mestu, Cărtureşti, je verjetno samoumevno. Pravzaprav nisem bila le v eni, pač pa v dveh poslovalnicah – Cărtureşti Verona in Cărtureşti Carusel. Prva v več nivojih zaseda vsak kotiček velike stare hiše z odprtim stropom na podstrešju in je s škripajočim parketom, položenim v obliki ribje kosti, nasploh čisto fantastična. Druga se nahaja na eni od bolj obljudenih ulic starega mestnega jedra in je s svojimi šestimi nadstropji ter odprtimi belimi galerijami ena izmed najlepših knjigarn, kar sem jih kdaj obiskala. Izbor knjig v obeh je neverjeten, vzdušje pa naravnost popolno. Če bi živela v Bukarešti, bi bili zagotovo ena od mojih tedenskih postojank.

romania-001

Največja, najtežja…

Najslavnejša zgradba v mestu, palača parlamenta ali Palatul Parlamentului, ki jo je zase in za državne namene dal zgraditi nekdanji predsednik Nicolae Ceauşescu, je presežek v več pogledih: je najtežja stavba na svetu, druga največja glede na svojo administrativno funkcijo (takoj za Pentagonom), v podzemlje pa se razteza ravno toliko nadstropij kot jih je mogoče videti od zunaj. Zaradi njene gradnje in gradnje bulvarja, ki vodi do nje, so bile porušene stanovanjske hiše, izseljeni ljudje, cerkve in nekatere zgradbe pa s pomočjo valjev premaknjene vstran. Med prisilno selitvijo so ljudje za seboj pustili pse, ki so brez lastnikov in strehe nad glavo ostali v mestu, kar je še do pred nekaj leti predstavljalo veliko težavo. V palači je danes sedež parlamenta, prebivalstvo pa ima do nje še vedno mešane občutke. Ne vem, kakšen delež prebivalstva, ki je doživelo nekdanji režim, je kdaj vstopilo vanjo, ampak obisk njene notranjosti je res neprecenljiva izkušnja, ki težko koga pusti ravnodušnega. Pregled, ki ga boste deležni ob vstopu, spominja na tistega na letališču. Torbe in večje kose oblačil boste morali poslati skozi rentgen in na sprejemnem pultu pustiti svoj osebni dokument. Ob tem boste prejeli izkaznico, na kateri piše, da ste obiskovalec, in nato pridno počakali vodiča vaše skupine. Ta vas bo zatem popeljal na eno od običajnih vodenj po stavbi – sledili mu boste iz ene velike sobane v drugo, iz ene ogromne dvorane v še večjo, po dolgih hodnikih z nepredstavljivo visokimi drsnimi vrati in po stopnišču, prilagojenemu dolžini diktatorjevega stopala. Prevzela vas bo notranjost vsakega prostora posebej – zaradi velikosti, predvsem pa zaradi uporabljenih materialov: marmorja, lesa, kristalnih lestencev, žametnih in brokatnih zaves, več desetmetrskih tkanih preprog, vse romunskega izvora in izpod rok romunskih mojstrov. Fotografiranje v palači ni prepovedano, pač pa je zanj ob vstopu potrebno doplačati. Ogled bo trajal eno uro, a zagotavljam vam: počutili se boste, kot da ste prehodili pol mesta. V resnici ste videli vsega skupaj le dobre 3 % zgradbe in prišli komaj do prvega nadstropja oz. najnižjega balkona. Tudi obisk ene od kleti je pravzaprav le pljunek v morje. Precej dramatično, mar ne?

romania-063romania-066romania-067romania-065

Nekaj za pod zob

Podobno kot v marsikaterem milijonskem mestu, tudi ulice in številne podhode do postaj podzemne železnice v Bukarešti preplavljajo pekarne, ki ponujajo vse mogoče dobrote, med katerimi zagotovo prednjači covrig, slano pecivo v obliki preste, posuto z makom, sezamom, soljo ali sirom. V primeru hude lakote, lahko vzamete takšnega, ki je polnjen s skuto. V restavraciji je brez oklevanja potrebno poizkusiti mici, nekakšno večjo in debelejšo različico čevapov, običajno postreženo z vloženimi kumaricami in gorčico. Sledi sladica: krof oz. papanaşi s sadnim nadevom in smetano. Prelit z marmelado poljubne vrste. In smetano. Odličen za pokušino obojega je City Grill – restavracija z odprtim ognjiščem in prijaznim osebjem. Obisk Bukarešte brez sprehajanja po tržnici Obor ni pravi obisk. Ribe, meso, zelenjava in sadje so le majhen del celotne ponudbe. Tam si lahko opremite malodane celo hišo. In si le za nekaj lei naberete zalogo piškotov vseh vrst, hrane za živali in pralnega praška, vse to je namreč mogoče kupiti na kilo. Na kilo sem si sama brez večjih presledkov nabirala tudi čokoladice Rom iz avtomatov. Tudi ti so povsod po mestu. Na vsakem koraku vas bo ravno tako čakala kava za na pot. Celo za check-inom v palači parlamenta.

romania-073romania-049romania-055 romania-050romania-051romania-048romania-075

Za konec o stereotipih

Zahvaljujoč sestri, ki mi je Romunijo in njene prebivalce predstavila skozi svoje oči, tudi jaz nanje zdaj gledam drugače. Zdaj znam pravilno izgovoriti nekatera romunska osebna in zemljepisna imena. Zdaj vem, da so zgodbice o Vladu Tepešu alias grofu Drakuli vsem domačinom že pošteno dolgočasne. Zdaj vem, da v Romuniji nimajo cest kot v srednjem veku (da se v avtomobilu nihče ne pripenja z varnostnim pasom in da avtošolam sploh ne dovoljujejo vožnje po avtocesti, je druga zgodba). Zdaj vem, da mi je Romunija z vsemi njenimi hecnostmi prirasla k srcu. Zato si zdaj na avtocesti vsakokrat, ko srečam vozilo romunskih registrskih tablic, naglas rečem: bună ziua! Morda zaradi šivilje, ki nam je, čudakom, ki smo ji kar z rokami gestikulirali, kaj bi radi, brez oklevanja in za čisti drobiž profesionalno zašila strgano naramnico na nahrbtniku. Morda zaradi zgovornega taksista, s katerim smo sredi noči v njegovi rumeni Dacii šibali na letališče. Morda zaradi prijaznega kontrolorja na vlaku za Constanţo (podrobneje o tem drugič), ki ni kompliciral zaradi sedežnega reda. Ali morda, ker so enostavno izredno prijazen narod. Razen do Madžarov.

romania-015

Kar pa zadeva zamuštrancijo z Budimpešto… brez skrbi, tudi Michael Jackson je naredil isto napako.

Fotke: www.perkophotography.com

2 komentarjev na “Na obisku v Romuniji: Bukarešta”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja