Prvič na Švedsko: Stockholm z okolico

Ko sva slabi dve uri po vzletu z reškega letališča, prilepljena na okence letala, opazovala mestoma še vedno zamrznjeno pokrajino južne Švedske, sva bila že pošteno nestrpna in takoj ko smo pristali v Nyköpingu, naju je kar odneslo na za deset stopinj bolj frišen švedski zrak. Navduševala sva se nad vsem po vrsti, tudi nad Volvo busom, ki naju je peljal v prestolnico in je bil opremljen z brezžično povezavo, ekstra širokimi vrati za prtljago ter voznikom, ki nas je s tihim, šarmantnim glasom poprosil, naj si iz previdnosti pripnemo varnostne pasove. Letališče Skavsta je od Stockholma oddaljeno ravno dovolj, da sva v poznopopoldanski svetlobi, tokrat nalepljena na veliko avtobusno steklo, prvikrat v življenju vsrkavala prostrano švedsko pokrajino, podrobljeno z belimi jezeri in rdečimi hiškami. Takoj sva bila navdušena.

En dan v Stockholmu

V Stockholmu sva sprva nameravala preživeti ves čas najinih kratkih počitnic: si ogledat muzej ali dva, se sprehodit po očarljivih ulicah starega mestnega jedra, s trajektom skočit na katerega od številnih otokov in kaj dobrega pomalicat. Vse to sva tudi storila in to že takoj naslednji dan. Iz hotela na robu mesta, katerega snovalci so svojim gostom z okrasnimi blazinami, dizajnerskimi kosi pohištva in pogledom na borov gozdiček uspeli pričarati prijetno domače vzdušje, sva se takoj po zajetnem švedskem zajtrku z vlakom mestne železnice, imenovane Pendeltåg, podala proti centru.

Sprehodila sva se skozi Gamlastan, pojedla prvo fiko, s trajektom skočila na otoka Djurgården in Skeppsholmen, si ogledala muzej moderne umetnosti, pojedla še eno fiko in ugotovila, da z gotovino na Švedskem človek nima kaj veliko početi.

Zvečer sva v hotelski kavarni z ozkimi belimi ploščicami in zakurjenim kaminom popila čaj in se odločila, da jo naslednji dan pobriševa iz mesta. Potem sva šla prvič v savno. Ne vedoč, da bova vročino samo pojačala, sva veselo prilivala vode na ogenj in po dvajsetih  minutah prijetno pordela popadala v mehko belo posteljo.

Z javnim prevozom v predmestje

Naslednje jutro sva napakirala Kånkna, se z vlakom spet odpeljala do mesta, tam prestopila na drug vlak, pa na bus ter na vlak primestne železnice – vse to v sklopu enotne mestne kartice – in po dobri uri in pol prispela v Österskär, zaspano naselje na enem od mnogoterih polotokov stockholmskega arhipelaga. A zaspano in prazno je mestece bojda le v hladnejših mesecih, povsem drugače pa je poleti, ko lastniki počitniških vil prihitijo iz Stockholma, odkrijejo svoje čolne in preživljajo vikende ob morju. Ampak zima je bila dolga in sezona se to leto še ni začela. Bilo je oblačno in z morske strani je kar pošteno vlekel veter. Sprehodila sva se po polotoku, naredila tisoč in eno fotografijo zamrznjenega morja, sivih skal, praznih pomolov, obdanih z visoko rumeno travo ter osamljenih čolnov, ujetih v led, nato pa v restavraciji za skalami pojedla čisto pravi švedski velikonočni brunch.

Potem sva se skozi dramatično pokrajino, ki je še najbolj spominjala na kak vmesni prizor iz Wallanderja, vrnila v Stockholm in v podobnem sosledju javnih prevoznih sredstev kot dopoldan odpotovala še v Sigtuno, najstarejše švedsko mestece s slikovito srednjeveško ulico, katere zasnova se v zadnjem tisočletju ni bistveno spremenila. Sigtuna nima morja, ima pa jezero in tudi to je bilo še vedno ujeto v led. Na glavni ulici so se vrstile kavarne, restavracije in raznovrstne, turistom namenjene trgovinice z vsem mogočim in neuporabnim. Skok v dva od dveh minimarketov je rezultiral v nekaj kilogramov težjem nahrbtniku in ko sva se zvečer privlekla nazaj do hotela, sva videla le še posteljo. In savno, v kateri sva tokrat zdržala celih deset minut dlje.

Naslednjič pa z motorjem?

Nobel bus naju je odpeljal nazaj do letališča in moj mali švedski nahrbtnik je pokal po šivih od sladkarij. Tudi to pot sva vzdihovala nad neskončno pokrajino zaledenelih jezer, elegantnih brez in iglastih gozdov in ko jih je vse prehitro zamenjalo morje, nama je bilo kar malo težko. Potem je Matej začel načrtovati naslednji obisk. Ta naj bi se zgodil poleti, trajal naj bi bistveno dalj časa in po možnosti bi se izvajal z motorjem. Zdaj lahko spet začnem odštevati dneve.

Fotke: perkophotography

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja