vselepoinprav.si

Takoj zatem ko sva v Portlandu prečila reko Kolumbijo in s tem zamenjala še zadnjo zvezno državo, se mi je nemudoma zazdelo vse drugače: pokrajina je postala bolj divja in še bolj zelena kot v Oregonu, hiše manj popolne in njihova okolica manj urejena, ljudje pa bolj samosvoji in vidno bolj zadržani. Vse je delovalo vedno bolj severnjaško, skoraj kanadsko, če kaj takega sploh obstaja. Konec koncev se je ozračje shladilo vsaj za deset stopinj, midva pa sva se meni nič, tebi nič znašla v Vancouvru.

A je bil Vancouver, Washington, mesto na nasprotnem bregu Kolumbije – reke, ki ločuje obe zvezni državi – le prehodna postaja na najini poti na sever. Ko sva zapustila urbano okolje, so se na zaraščenih zelenicah okrog opazno slabše vzdrževanih hiš začeli pojavljati velikanski avtodomi in zarjaveli pick-upi, med katerimi je bil marsikateri v nevoznem stanju. Prehitevala sva gromozanske tovornjake, do vrha naložene s hlodovino in od povsod je dišalo po lesu in smoli. Peljala sva se mimo nasada, kjer so gojili in prodajali božična drevesa, pa mimo kampa, kjer je deloval nekakšen verski center za preobrazbo s pomenljivim imenom: Transformation Center Church International Encounter Camp. Po nekaj urah vožnje sva z Interstate 5 (ali na kratko I-5), avtoceste, ki sva ji sledila vse od Portlanda in ki se na dva tisoč dvesto dvaindvajsetih kilometrih razteza med Mehiko in Kanado, končno zavila desno.

Narodni park Mount Rainier: kampiranje sredi temnih gozdov

Naselja so postajala vse manjša, kmalu pa tudi ta prešla le še v manjše gruče hiš. Na obeh straneh ceste se je dvigal gozd, na bližino narodnega parka pa so začeli opozarjati kampi in počitniške koče, skriti med visoka drevesa. Ko sva se nenadoma znašla na repu počasi premikajoče se kolone, ni bilo več dvoma, da je vhod tik za ovinkom. Dobra dva kilometra in slabo uro kasneje sva prijaznemu rangerju pomahala s kartico America the Beautiful, celoletno vstopnico, ki sva jo kupila že v Los Angelesu, nato pa pod znamenitim lesenim napisom zapeljala v park.

Bilo je povsem drugače kot v parkih, v katerih sva kampirala do tedaj: gozd, skozi katerega sva vozila, je bil temen, gost in zaraščen, z dreves pa je ponekod kar v šopih visel mah. Bilo je pravljično lepo in če izvzamem kolono pred vhodom, v parku ni bilo pretirane gneče. Pravzaprav na cesti tistega dne nisva srečala skoraj nikogar. V kamp Cougar Rock, kjer sva rezervirala spanje za naslednja dva dni, sva prispela z nekaj negotovosti, ker sva dan poprej ugotovila, da sva namesto mesta za šotor pomotoma izbrala parcelo za avtodom. Ker se takšnih stvari ni dalo urejati po telefonu, sem lahko le držala pesti, da je na voljo še kakšno mesto po načelu prvi pride, prvi melje (first come, first served) – ta so namreč na razpolago vsak dan, a se v visoki sezoni razmeroma hitro zapolnijo. Na koncu se je izkazalo, da je bila vsaka skrb zaman: mest je bilo še na pretek in izbrala sva si takšno z dvema nivojema, skrito med visokimi iglavci. V družbi povsem neboječih ameriških veveric sva postavila najin rumeni šotor za dve osebi in si na gorilniku pripravila hitro kosilo. Kljub temu da ni bilo ne vroče ne suho, je bilo kurjenje na ognjišču zaradi obširnih gozdnih požarov, ki so že nekaj dni divjali po regiji, na žalost prepovedano.

Ker nikjer v kampu ni bilo signala, sva si končno vzela čas in domačim napisala razglednice, Mr. P. je prvič na tem potovanju bral knjigo, jaz pa sem si, prijetno zabubljena v spalno vrečo, privoščila globok popoldanski spanec. Tistega dne nisva imela posebnih načrtov. Po očitno zelo potrebnem počitku sva se zapeljala do centra za obiskovalce, spet občudovala arhitekturno dovršenost le-tega, nato pa v majhni trgovinici, kjer je bilo mogoče kupiti vse najnujnejše, nabrala nekaj sladkarij. Za večerjo sva si pripravila kalorično bogat obrok: makarone s sirovo omako (mac&cheese, iz vrečke), zraven pa servirala še (izjemno sladek) pečen fižol (baked beans, iz konzerve). Sprehodila sva se skozi kamp, nato pa pred potencialnimi nočnimi plenilci pospravila stvari v avto ter še pred temo smuknila v šotor. Mr. P. je spet bral in jaz sem znova poskušala zaspati, a je šlo vse prej kot zlahka. Bil je hladen večer, najhladnejši doslej – termometer v avtu je kazal le nekaj stopinj nad ničlo. Kurišče poleg šotora je ostalo hladno, po strehi pa je začel pršeti rahel dež.

Mount St. Helens: brez vrha, brez razgleda

Zbudila sva se v še bolj mrzlo jutro, zato sva zajtrk namesto za mizo pojedla kar v šotoru. Bilo je oblačno in vlažno, napoved – v centru za obiskovalce sva se dan poprej za nekaj trenutkov celo uspela povezati v omrežje – pa nič kaj obetavna, zato sva se odločila, da pohod, ki sva ga načrtovala za tisti dan, prestaviva na naslednjega. V upanju, da bo vreme šestdeset kilometrov stran kaj bolj prizanesljivo, sva se zapeljala ven iz parka, nazaj po cesti, po kateri sva prišla, nato pa zavila levo, v sosednjo, vzporedno dolino, vse do vznožja sicer dve uri in pol (ter slabih dvesto cestnih kilometrov) oddaljenega ognjenika Mount St. Helens. No, skoraj do vznožja.

Široka in prazna cesta, ki se je zlagoma vzpenjala po severnem od obeh pobočij doline, je bila obdana z zelenimi iglastimi gozdovi, vsake toliko pa se je s kakšnega golega ovinka odprl pogled na reko, ki je tekla po razbrazdani strugi nekaj sto metrov nižje. Višje kot sva šla, bolj oblačno je postajalo. Nekje na dveh tretjinah poti se je na najini desni pojavil gozdarski izobraževalni center Mount St. Helens (Mount St. Helens Forest Learning Center) in ker vreme še vedno ni sodelovalo, sva zavila noter. Kljub temu, da sva o silovitem izbruhu leta tisoč devetsto osemdeset videla že kar nekaj dokumentarcev, naju nič ni moglo zares pripraviti na gromozanske razsežnosti opustošenja, ki ga je ta takrat pustil za sabo pred katerimi sva zdaj stala. V muzejskem delu centra sva izvedela, da so vsi gozdovi, mimo katerih sva se pravkar peljala, stari največ nekaj desetletij (in da se s pogozdovanjem pokrajine ukvarjajo še danes) ter da se bregovi reke, ki sva jo gledala s ceste, danes nahajajo znatno višje kot leta osemdeset. Ob fotografijah povsem gole, popolnoma opustošene pokrajine, po kateri voda s seboj nosi pepel, debla dreves in zdrobljene ostanke gore (konglomerat materiala, ki ga vulkanologi imenujejo lahar) enostavno ostaneš brez besed.

Nadaljevala sva pot in nedolgo zatem prispela v območje gozda Gifford Pinchot National Forest, katerega zahodni del sestavlja tudi Mount St. Helens. Znova naju je premamila tabla ob cesti in odvila sva do centra za obiskovalce Coldwater Ridge (Coldwater Ridge Visitor Center), kjer je – v zastekljenem delu, iz katerega se je odpiral razgled na v oblake zaviti vulkan – simpatična mlada rangerka ravno začenjala predavanje o izbruhu. Kaj bi si lahko želela boljšega, kot doživeto predavanje o naravni katastrofi, ki se je prav na tistem mestu odvijala pred štiriinštiridesetimi leti? Lahko sva prijela lavo, kamne in pepel, ki jih je izbruhal ognjenik, izvedela, da je gora po katastrofi izgubila kar štiristo višinskih metrov ter da so bili pri obnovi pokrajine, ki jo je izbruh povsem opustošil, poglavitni predvsem jeleni in miške, ki so ostali na tistem območju: prvi so s svojimi iztrebki gnojili zemljo, druge pa so pognojeno zemljo pridno obračale in s tem pripomogle k presenetljivo hitri obnovi povsem porušenega ekosistema. Izvedela sva tudi, da v kraterju ognjenika že čas nastajata dve novi buli ter da je nov izbruh le še vprašanje časa.

Po predavanju sva se v upanju, da se bodo oblaki razmaknili vsaj za trenutek, sprehodila po terasi. Pod nama se je odprl pogled na Coldwater Lake, jezero, ki je zaradi naloženega magmatskega materiala nastalo po izbruhu, v daljavi pa sva lahko razločila le široko vznožje slavnega ognjenika – Sveta Helena se tisti dan izza oblakov žal ni prikazala. Razgledna ploščad centra je bila tudi najbližja točka, kolikor sva se z avtom sploh lahko približala vulkanu. Cesta do observatorija Johnston Ridge (Johnston Ridge Observatory), od koder se ob lepem vremenu odpira čudovit pogled na razbrazdano severno pobočje gore, je zaradi plazu, ki je maja dva tisoč triindvajset odnesel njen dobršen del, do nadaljnjega namreč zaprta. Ko se je nebo povsem zaprlo in je začelo rositi, sva jo mahnila nazaj v dolino. V eni od vasic, v piceriji s precej ironičnim imenom Mountain View, sva vzela pico za na pot, nato pa si v kampu skuhala še špagete. Tudi tisti večer sva šla spat takoj, ko se je zmračilo in preden sem zatisnila oči, sem si želela le eno: da bi naslednji dan sijalo sonce.

Mount Rainier: pohod pod mogočnim ognjenikom

Zjutraj ni kazalo najbolje, a se nisva vdala. Spakirala sva šotor, se najedla kosmičev in čokolade, nase navlekla še zadnja kolikor toliko sprejemljivo čista oblačila (ali pa sprejemljivo umazana – stvar perspektive) in se zapeljala ognjeniku naproti. Vozila sva skozi čudovit gozd po čudoviti ovinkasti cesti (ob kateri sva, mimogrede, naletela na tablo, ki je opozarjala na pravilo, da se morajo vozniki, v primeru, da za s seboj zadržujejo pet ali več vozil, le-tem po zakonu umakniti) in med visokimi smrekami je vsake toliko posvetil kakšen (dobeseden) žarek upanja. Ko sva zapeljala na parkirišče pri centru za obiskovalce Henry M. Jackson (Henry M. Jackson Visitor Center) so se oblaki nenadoma razkadili in mogočni Mount Rainier se je pokazal v vsej svoji lepoti. Mr. P. je od navdušenja smuknil v kratke hlače in z nasmehom do ušes sva se v nasprotni smeri urinega kazalca (tako so nama svetovali najini ameriški prijatelji in hitro sva ugotovila, da je bil predlog povsem na mestu) podala na osemkilometrski pohod po krožni poti poimenovani Skyline Trail.

Dvoinpolurno raziskovanje vznožja zasnežene gore, ki je z oči nisva izgubila niti za hip, se je izkazalo za eno najboljših odločitev tistega potovanja. Sprva asfaltirana pot, ki je vodila skozi redek smrekov gozd in čez pisane travnike, je nekoliko višje prešla v peščeno stezo, ob kateri so žuboreli potočki in se podili svizci. Pri Mrytle Falls, slapu s kičasto lepim ozadjem, so se sprehajalci v kavbojkah in natikačih ter z dežniki namesto senčnikov (in teh ni bilo malo) obrnili, ostali pa smo nadaljevali navkreber po poti, ki je postajala bolj in bolj razgledna. Okrog vrha so se podili beli oblaki in z vsakim višinskim metrom ustvarjali še lepši in še bolj dramatičen pogled na sivo-bela pobočja mogočnega ognjenika.

Trava je zlagoma prešla v kamenje, prečila sva nekaj zaplat snega in ledu ter kmalu zatem dosegla najvišjo točko poti. Vedela sva, da bo razgled veličasten, a nama je orjaški ledenik Nisqually, ki je prekrival precejšen del pobočja, za hip vseeno vzel sapo. Svizcev in veveric, ki so skakali okrog naju, ko sva iz nahrbtnikov potegnila malico, sploh nisva več štela. Če bi bila vidljivost proti jugu boljša, se videl Mount St. Helens, a na žalost tudi tisti dan nisva imela sreče. Pač pa je bilo v daljavi mogoče opaziti stožčasti Mount Adams, ob resnično jasnem vremenu pa bi se lahko videlo vse do ognjenika Mount Hood v Oregonu. A so bili to le štirje od številnih vrhov (in ognjenikov) Kaskadnega gorovja (katerega najvišjih vrh je s svojimi štiri tisoč tristo dvaindevetdeset metri ravno Mount Rainier), ki predstavljajo del vzhodnega roba t. i. pacifiškega ognjenega obroča. Ko je Mr. P. na začetku poti, po dobrih desetih minutah hoje ugotovil, da je v nahrbtnik spakiral samo en, napol porabljen fotografski film, se je obrnil in skočil še po enega. Ko je zdaj nizal eno fotografijo za drugo, vsako naslednjo lepšo od prejšnje, mu tistih dodatnih dvajset minut niti slučajno ni bilo žal. Mogočna gora naju je spremljala tudi vso pot navzdol, četudi sva ji počasi obrnila hrbet. Po vsega skupaj treh urah in pol sva se vrnila k izhodišču in v centru za obiskovalce, zasnovanem v obliki črke A in zgrajenem iz lesa in velikih steklenih oken, sem si tudi jaz kupila prvo (in edino) spominsko majico. Je bež barve in na njej kraljuje veličastni Mount Rainier.

Sonce se je skrilo takoj ko sva zapeljala nazaj v gozd. Med smrekami so se še zmeraj vlekli oblaki in v kamp tudi tistega dne verjetno ni posijal niti en sončni žarek. Po dobre pol ure vožnje sva se vrnila v dolino in dokončno zapustila park. Bilo je zgodaj popoldan, najin prihod v Seattle pa napovedan šele za zvečer, zato se nama ni prav nič mudilo. Tistega dne sva si spet privoščila sladko kosilo: palačinke z gozdnimi sadeži (zame) ter pohane šnite s klobasicami in slanino (za Mr. P.-ja), oboje v Denny’s – eni od poslovalnic priljubljene verige klasičnih ameriških dinerjev. K Mr. P.-jevi izbiri se je bojda odlično prilegel root beer – sladka gazirana pijača iz mešanice korenin in zelišč, ki jo je vzljubil že v LA-ju. Mene zaradi specifičnega okusa in visoke vsebnosti sladkorja ni prepričala. Ob devetih zvečer sva prispela na cilj: pričakali so naju na pragu prikupne, sivo-modre lesene hiše v enem od mirnejših predelov Seattla. Objeli smo se, pojedli torto in poklepetali, eden drugemu potrdili, da se v zadnjih desetih letih nihče ni niti malo spremenil, nato pa so nama odstopili eno od spalnic v zgornjem nadstropju in zmanjkalo naju je kot bi mignil.

Seattle: raziskovanje smaragdnega mesta

Naslednje tri dni sva se prepustila toku dogodkov in dovolila Barb, Gary-ju in Marcu ter njihovi razširjeni družini, da nama na svoj način razkažejo mesto. S trajektom smo se zapeljali na Vashon Island, tam med drevesi iskali velike lesene trole, nato pa na divji plaži nabirali školjke in naplavljen les. V priljubljeni havajsko-korejski street-food restavraciji s pogledom na veduto mesta smo naročili sočne, tacosom podobne zavitke in jih pojedli med opazovanjem ribičev, ki so na širokem lesenem pomolu lovili losose.

V najini najljubši trgovini s športno opremo na tisti strani luže sva najin novi mali rumeni šotor zamenjala za še novejšega, nekoliko večjega in zelenega in hkrati brez težav vrnila tudi samonapihljivi blazini, ki ju nisva več potrebovala. Stlačili smo se v dva avtomobila, se zapeljali v center ter na slavni tržnici Pike Place poskušali jedi z različnih koncev sveta, nato pa se povzpeli še na Space Needle, najprepoznavnejši stolp daleč naokrog. Z vrha se je odprl pogled na Elliot Bay, širok zaliv, okrog katerega se razteza mesto s sedemsto petdeset tisoč prebivalci. Nad vrtečo se stekleno razgledno ploščadjo (edino takšno na svetu) sto šestdeset metrov nad tlemi sem bila jaz bolj navdušena kot Mr. P., oba pa so fascinirali nasmejani fantje v dvigalih, ki so iz rokavov stresali zgodbe o stolpu, mestu in še čem, ob tem pa ves čas dajali vtis, kot da je pritiskanje na gumb osem ur na dan, v majhnem, z ljudmi natrpanem prostoru, ena najboljših služb na svetu. Če ne prej, me je kulturni šok zadel takrat in tam. Česa takega v Evropi zlepa ne doživiš. Tako sva med drugim izvedela, da je bil stolp postavljen v sklopu svetovne razstave leta tisoč devetsto dvainšestdeset ter da so se meščani takrat spraševali, ali je takšna zgradba res potrebna in ali ne bo morebiti pokvarila podobe mesta. To se mi je zdelo nekam znano. Morda pa si le nismo tako zelo različni.

Z Barb sva k jezeru hodili nabirat robide, Mr. P. je zamenjal gumi na enem od koles in popravil tuš v kopalnici, na terasi smo pekli na žaru. V petek zvečer smo v avto naložili piknik stolčke, odeje in hladilno torbo s hrano, ki je ostala od večerje dan poprej ter se odpeljali v Chateau Ste. Michelle, vinarno in prireditveni prostor, kjer se je odvijal čisto pravi bluegrass-country-blues-folk-rock koncert na prostem. In to ne kar kakšen – z enega konca odra je namreč prikorakal bivši Led Zeppelinovec in roker Robert Plant, z drugega pa kraljica bluegrass-a in violinistka Alison Krauss. Vsak poskus opisovanja vzdušja, k je tistega večera vladalo na trati pod odrom, bi bil zaman – doživetje je bilo nepozabno.

Na rahlo vetrovno sobotno jutro smo s kajaki odveslali v enega od zalivov jezera Washington in se ob tem močno zabavali, veliko večji izziv pa je bil po vse bolj razburkani vodi nato priti nazaj. Zelena obala okrog nas je bila neobljudena in povsem poraščena z gozdom. Ker pokrajina zaradi zimzelenih dreves takšna ostane tudi pozimi, je Seattle pridobil vzdevek smaragdno mesto. Zadnje popoldne sva si rezervirala za zapravljanje zadnjih dolarskih bankovcev: v eni od večjih trgovskih verig sva nakupila dve vreči dobrot ter drugih malenkosti, ki sva jih skupaj z novim šotorom nato strpala v kovček, ki nama ga je v trajno uporabo prijazno odstopil Marc. V eni od priljubljenih slaščičarn sva nabrala škatlo cimetovih rolic z različnimi prelivi, v velikanski hali z oblačili iz druge roke pa sem našla kavbojke višjega cenovnega razreda in zanje odštela dvajset dolarjev. Dneva je bilo konec kot bi mignil in za mizo, polno doma pripravljenih dobrot ter s pogledom na jezero, smo pojedli še zadnjo večerjo.

Vrnitev domov: čez Kanado nazaj v Evropo

V nedeljo zjutraj smo se poslovili. Iz Seattla sva najprej letela v Vancouver (tokrat kanadski), od tam nad Grenlandijo in Islandijo v Frankfurt, nato pa končno nazaj domov. Ko sva v ponedeljek ob pol enajstih dopoldan pristala na Brniku, nisva več vedela, kateri dan je in ali bi morda morala že spat ali ne. Za dodatno zmedo je poskrbelo letališko osebje v Vancouvru, ki mojega kovčka s šotorom in večino vsebine dveh vreč ni poslalo na letalo. Kovček je nato v Slovenijo pripotoval z enotedensko zamudo in šele takrat se je najino potovanje zares zaključilo. Kaj mi je od slabih treh tednov potepanja po zahodu ZDA ostalo najbolj v spominu? Orjaške sekvoje v Kaliforniji, peščena plaža iz Obalne straže, široke, večpasovne ceste z dvojno rumeno črto po sredini, zeleni gozdovi narodnega parka Yosemite, Tuolumne Meadows, prestižne ulice Los Angelesa in beda enega od revnejših predelov San Francisca, megla, ki se je vlekla nad zlatim mostom rdeče barve, osupljiva obala Oregona, rjavi zabojniki, v katere je potrebno ponoči skriti hrano pred medvedi, veličastni Mount Rainier, če jih naštejem le nekaj. Pa Mr. P.-ju? Ameriški avtomobili, country glasba in zeliščno pivo.

Vse analogne fotografije s potovanja najdeš na www.perkophotography.com

Preberi tudi:
Z avtom po zahodni obali ZDA: Los Angeles
Z avtom po zahodu ZDA: narodna parka Sequoia in Yosemite
Z avtom po zahodni obali ZDA: San Francisco
Z avtom po zahodu ZDA: osupljiva obala Oregona