Na kavo in v muzej

V večino nezasebnih ljubljanskih muzejev je vsako prvo nedeljo v mesecu vstop prost. Če zunaj dežuje, je stvar zares idealna – ne mudi se mi ven na sonce in nimam slabe vesti, ker ne lezem na kak hrib. Če k temu dodam še obisk (po možnosti novoodprte) kavarne, je vikend popoln.

V soboto sva povsem spontano in precej na hitro skočila v novo kavarniško-bistrojsko pridobitev v Ljubljani, Slovely PARK, ki se nahaja v pritličju Slovenijalesove stavbe ob Dunajski cesti. Prostor je velik in odprt in razdeljen na pet različnih sklopov: kavarno, slaščičarno, trafiko, bištro in žar pult. Spila sva kavo, pojedla dve sladici in, priznam, zadeva deluje obetavno. Če ne bi bilo veliko prezgodaj za kosilo, bi verjetno poskusila tudi kaj konkretnejšega. Všeč mi je koncept vsakega-po-malo, manj privlačno je bilo število obiskovalcev na klavrno sobotno jutro. Držim pesti, da se ne zapre po treh mesecih.

img_3130

Že nekaj tednov sitnarim, da bi si v Muzeju novejše zgodovine rada ogledala gostujočo razstavo beograjskega Muzeja zgodovine Jugoslavije Nikoli jim ni bilo bolje? in ta vikend je končno prišla na vrsto. Razstava zaseda celoten pritlični del muzeja in je pravzaprav kar simpatično izpeljana. Informativne panoje v slovenščini in angleščini dopolnjujejo fotografije in predmeti, vse skupaj pa je postavljeno v nekakšne odprte kubuse iz svetlega lesa. Če vas bo zamikalo, da se usedete na Rexa in prelistate Pionirčka ali celo pokukate v katerega od kuhinjskih predalov, vas nihče ne bo pocukal za rokav.

img_3143img_3149

Kljub temu da spadam v generacijo, rojeno po letu 1980 in se me nekatere zadeve več ne tikajo oziroma nanje nimam lastnega spomina, pa je marsikaj od razstavljenega, tudi po pripovedovanju, predvsem pa po kvalitetnih kosih, ki se v hiši mojih staršev nikoli niso metali stran, na dan privleklo marsikatero sliko iz otroštva. Na primer kuhinjo: krem, oranžno ali zeleno z vodoravnimi vdrtimi letvicami na vratih, ki se nikoli niso prav dobro zapirala – vsi smo imeli enako, tudi babica. Nikoli ne bom pozabila oranžnega lestenca v babičini dnevni sobi, zaradi katerega je bil cel prostor rdeč, tak kot babičina lica. Pa plastične oranžne posodice za sladkor in kavo in električni mlinček, ki je spuščal tisti visok, možgane parajoč zvok. Pravzaprav ga spušča še danes in še danes ga mati s pridom uporabljajo. Spomnim se tudi njenih sušilcev za lase nediskretnih barv in prevročih kovinskih navijalk z gumicami. Tudi te še danes s pridom uporablja. Eden in edini je v mamičinem gospodinjstvu še vedno ravno tako Iskrin sesalec olivno zelene barve, rdeč stacionarni telefon iste znamke pa je nedavno tega pospravila v omaro.

img_3153img_3144

Brez Nika Kralja seveda ne gre: v skladu s trenutnim trendom in takratno popularnostjo sem naštela razstavljenih vsaj sedem njegovih kosov. Tega obdobja si prav tako ni moč predstavljati brez Elanovih smuči in drsalk ter Adidasove telovadne opreme. Kako se ne bi spomnila neprozornih gumijastih sandal za v vodo, ko pa sem vedno imela najmanj dva ali tri pare, a sem na plaži v Savudriji vsakič znova nagazila na ježka? Ali pa temno plavih Borosan, ki jih je mami nosila v službo, jaz pa danes v njih paradiram kar v javnosti? Spomnim se tudi mamičinih oranžnih in rožastih zvezkov z modrozelenimi črtami, popisanih z nekakšnimi načeli samoupravljanja, ki jih nisem razumela, pač pa sem zvezke uporabljala za svoje risarije. Zaradi žametne table z značkami, razstavljene v eni od vitrin, zdaj na vsak način hočem najti svojo. Imela sem identično, verjetno tudi po vsebini. No, zares moja v štartu ni bila: podedovala sem jo z značkami vred, ji tu in tam dodajala nove pridobitve in dan za dnem, dokler me niso bolele konice prstov, iz enega vogala v drugega prestavljala in špikala stare.

img_3148img_3157img_3150

Čeprav smo tapete z rožami odstranili še preden bi se mi za vedno uspele vtisniti v spomin, se mi vseeno zdi, da se jih spomnim, tako kot še marsikaterega od drugih kosov s te razstave. Da je bilo takrat bolje, si ne upam trditi, vendar pa sem se imela kot otrok, ki je odraščal v zadnjem desetletju takrat že razpadajoče države, vedno lepo.

Razstavo ima vsakdo možnost obogatiti z lastnimi kosi iz obdobja socialistične Jugoslavije in v hiši mojih staršev bi se našlo marsikaj. V glavi že imam par stvari.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko