vselepoinprav.si

Bila je zadnja sobota v juliju, nebo brez oblačka in peklensko vroče že ob osmih zjutraj, zato je bila edina smiselna odločitev pobeg nekam na hladno. Na primer Tolminska korita.

Spotoma smo se ustavili ob Divjem jezeru, ki tudi sredi gozda in ugnezdeno pod visoko steno ni delovalo prav nič divje, sparina očitno ni prizanašala niti njemu. Dodobra ohladili smo se šele na najnižji točki Tolminskih korit (in Triglavskega narodnega parka) – v ozki grapi ob prijetno hladni, turkizno modri vodi. Vsakršen vzpon višje po stezi je predstavljal pravi napor, za nekaj trenutkov nas je rešila Hudičeva jama na zgornji točki korit s konstantno temperaturo osem stopinj Celzija.

Zatem smo se zapeljali do vasi Selce blizu Vrsnega, od tam pa smo jo, na lovu za manj obiskanim slapom Brinta, ki naj bi bil od izhodišča oddaljen le dobre pol ure, mahnili v gozd. Spet smo se spustili v globoko grapo, mimo zbledele table, na kateri je bilo zapisano, da se je nižje ob vodi nekoč nahajala partizanska bolnica in čez potok Malenšček. Pri grobu neznanega ruskega vojaka (Putina tukaj, na srečo, ni bilo, ker se je ravno tega dne mudil na Vršiču) smo zavili levo in po nekaj minutah dosegli suhe skale in zatem usihajoč slap Brinta, ki je imel še ravno dovolj vode za prijetno tuširanje brez pritiska. Zaradi vročine in neprimerne obutve (lahke superge so se na grušču izkazale za preveč nezanesljive) smo se odpovedali ovinku do Gregorčičevega slapu, katerega bučanje nekje v daljavi nas je spremljalo vse od začetka. Ko smo končno prilezli iz grape, smo – bolj mokri kot pol ure prej pod slapom – popadali v travo.

Naslednja postojanka je bil prijetno ohlajeni Kobariški muzej. Vzeli smo si čas in si ogledali celo informativni film in simulacijo napadov na maketi v zgornjem nadstropju.

Ura je bila še zgodnja, dan pa dolg, zato smo nadaljevali z izletom in v Solkanu zavili proti Goriškim Brdom. Kmalu zatem smo se po 144 stopnicah že vzpenjali na 23 m visok razgledni stolp Gonjače*. Pred nami se je odprla nagubana pokrajina, na las podobna tisti slavni italijanski, in razgled vse od Jadrana pa do Triglava. Pod nami je bila med zelene griče umeščena srednjeveška (delno z evropskimi sredstvi) obnovljena vasica Šmartno, ki je nekoč služila kot vojaška utrdba. V Hiši Marica, gostilni s prenočišči in lastno vinoteko smo pol ure kasneje že jedli odlično briško kosilo.

Kakšen dan! Kakšna štorija.

* Stolp v Gonjačah je šesti najvišji razgledni stolp v Sloveniji, daleč pred vsemi pa s slabimi 54 m paradira prekmurski Vinarium.