Matajur
Poleg našega je bilo na izhodišču tistega zgodnjeaprilskega dne parkirano le še eno vozilo – Vespa z dvema čeladama. S skalami posutemu gozdu so sledili travniki z nizkim rastjem in gručami dreves, v senčnih legah so se pojavljale prve zaplate snega. Na Mrzlem vrhu se je pred nami odprl razgled na pobočje Krna in nas spremljal vse do cilja. A do tam je bilo še nekaj hoje. Ker je blaten kolovoz prešel v slabo uhojeno gaz, teren pa se je začel strmo vzpenjati, smo si nadeli gamaše.
Bila je odjuga, hitrost vetra nič kilometrov na uro, sneg pa se nam je na mestih udiral do sredine stegen. Še dobro, da imam gamaše, sem pomislila, malo preden sem si levo čisto po neumnosti raztrgala na škrapljah. Nekje na pol poti je mimo nas lahkotno pridrsal možak s krpljami, mi pa smo jih tisti trenutek dodali na seznam nujno obvezne opreme.
Na vrh smo prisopihali vidno utrujeni; polovica ekipe je naslonjena na zid cerkvice za kratek čas celo zadremala. Razgled tistega dne ni bil bogvekaj, pač pa se je videlo morje in nekaj okoliških vrhov. Snega je bilo na vrhu le za vzorec.
Navzdol je šlo hitreje, ker je Rok v nahrbtnik spakiral plastične lopatke. V mojem levem gojzarju je nastopila povodenj in zdi se mi, da od takrat ni več isti.
Krpelj še nimam.
Foto material delno prispeval @matejperko.