Opatija

Z izjemo Matejeva poznopoletnega kolesarskega vzpona na Učko, vzhodne obale Istre še nisva kaj dosti raziskovala. To je, do prvega ponedeljka v maju, ko sva skočila na enodnevni izlet v Opatijo. Da na prijetno topel praznični prvi maj ne bova edina, ki sva prišla na to idejo, sva vzela v zakup. Konec koncev gužva človeku, ki je kot otrok poletne počitnice preživljal v zahodnoobalnih mestih istrskega polotoka ne predstavlja nič posebnega, ravno nasprotno – v tem je ravno čar. In sva se šla čisto prava turista. Opatija je bila nekoč skromna ribiška vasica z benediktinskim samostanom tik ob morju, od katerega je danes ostala le cerkvica. Potem je na obalo pripeljala železnica.

S fotoaparatom v roki in veliko preveč oblečena sva se sprehodila med vilami in hotelskimi zgradbami nekdaj izjemno mondenega letovišča, namenjenega lajšanju tegob najvišje avstroogrske elite. V mestnem parku Angiolina, urejenem v istem obdobju, so me navdušili bananovci, bambusov gozd in sekvoja; že po prvih nekaj korakih dvanajstkilometrskega obalnega sprehajališča Franca Jožefa I. (krajše: Lungomare) sva snedla sladoled, se v eni od neštetih kavarn, obrnjenih proti morju, nastavljala ne tako nedolžnim sončnim žarkom (posledice so bile vidne zvečer), namočila prste v turkizno obarvano vodo in se nato v Lučici, preprosti obmorski restavraciji v naselju Ičići, več kot do sitega najedla ocvrtih lignjev.

Če ne bi bil ravno praznik, moja najljubša trgovina z obutvijo pa zaprta, bi na obali verjetno pustila še kakšno kuno več.

Fotke: http://www.perkophotography.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko