Sončni zahod na Slavniku
Ura je bila nekaj pred šesto popoldan, ko sva se s Sinjega vrha vrnila v Otlico, idilično vas na obrobju Trnovskega gozda s čudovitim razgledom na Vipavsko dolino. Sonce je že kar dobro zlezlo proti morju in ko sva se skozi Col spuščala v Ajdovščino, so me začeli obhajati dvomi, da se nisva pri času, ki nama je ostal do sončnega zahoda na Slavniku, slučajno malce uštela. Najbližja in najhitrejša pot do vznožja najpopularnejšega hriba Obalnokraške regije je vodila čez Kozino, od tam pa v smeri proti Reki, po čudoviti cesti, obdani z drevoredom iz platan, po kateri sva se oba peljala prvič. Prevozila sva nekaj manjših krajev, nato pa za naseljem Materija odvila desno v gozd.
Po nekaj minutah vožnje po še eni krasni cesti (spomladansko kolesarjenje nama v teh koncih letos pa res ne uide) sva prišla v vasico Skadanščina. Pred nama se je v oranžno-rumenih odtenkih popoldanskega sonca kopal vrh Slavnika in samozavest je spet malo narasla. Mamo mi to, bi rekla današnja mladina. Na za to namenjenem parkirišču na robu vasi sva pustila avto in ob šest petindvajset, uro in pol pred sončnim zahodom, štartala v hrib. Čas hoje, zapisan na malem rdečem smerokazu sredi vasi – ura in pol.
Hodila sva mimo pašnikov, ograjenih s kamnitimi zidovi, na katerih se v toplejših mesecih bojda paseta celo dve alpaki. Nato je obdelovalne površine in manjše sadovnjake zamenjalo grmičevje, tega pa skalnat gozd, po katerem sva se vzpenjala skoraj vse do vrha. Bilo mi je kar malo žal, da naju je čas tako priganjal, ker je bila gozdna steza res lepa, večerna svetloba pa naravnost popolna. Sva pa zato na vrh prisopihala v debeli uri in že naslednji trenutek nama niti za sekundo ni bilo žal, da sva se tako gnala v hrib.
Pred nama se je raztezalo morje, nad njim pa nebo, v desetinah barvnih odtenkov ožarjeno od sonca. Zadnji sončni žarki so svetlo spomladansko travo pobarvali v oranžno in na golem, razglednem vrhu pričarali nepozabno vzdušje. Pihal je rahel veter, a naju ni zeblo in dodobra sva se lahko naužila večernega sonca, preden se je skrilo za oblak nad horizontom. Poleg naju sta, z očmi uprtimi v isto smer, uživala le še dva uniformirana pripadnika slovenske vojske in delovala nista nič manj navdušeno.
Potem je šlo vse zelo hitro. Pričelo se je mračiti in še hitreje temniti, zato sva jo hitro podurhala nazaj v gozd. Hitro je šlo tudi navzdol, a brez težav: nad nama je sijala luna in v daljavi sva vsake toliko zagledala skadanške luči. K avtu sva se vrnila ravno, ko se je dokončno stemnilo. Bila sva utrujena, a navdušena. Navdušena, da si nisva premislila že na začetku in da sva doživela sončni zahod kot iz knjige. Da sva, konec koncev, na vrh prisopihala bistveno hitreje, kot sva mislila, da zmoreva. Da se da. In hkrati odločena, da bova nekaj podobnega kmalu spet ponovila.