V Kranj z vlakom

Vasica, v kateri sem odraščala v obdobju mojega otroštva ni imela najboljše povezave z javnim prometom, še najmanj pa z železnico, zato se v šolo in kasneje na faks nikoli nisem vozila z vlakom. Matej se je, ampak on je tako ali tako navdušen nad vsakim prevoznim sredstvom, ne glede na čas, ki ga preživi na njem. V bistvu je njegovo navdušenje tako nad dvo- kot tudi večkolesnimi vozili premo sorazmerno s časom, ki jim ga nameni. Z vlakom ni nič drugače. In tako sva jo pretekle sobote mahnila na izlet v Kranj.

Napol poln lokalni potniški vlak je iz Ljubljane, le nekaj minut za Božičkovim, štartal ob desetih, dobrih dvajset minut, polovičko dva dni starega parkeljna in dva karamelna bonbona kasneje pa sva že izstopala na kranjski železniški postaji. Oba precej smrkava sva se odpovedala hoji na hrib pred nama in zato skočila na avtobus številka ena, ki naju je odložil pred Ravnikarjevim Globusom.

Ker je ponoči snežilo, je bilo mesto odeto v tanko belo odejo, izza sivih oblakov pa je na plan počasi sililo sonce. Na enem od trgov se je odvijal mini sejem starin. Sprehodila sva se do Mestnega mačjaka, prisrčnega malega lokala na eni od ozkih mestnih ulic, ki nudi zavetišče kranjskim brezdomnim mucam, nato pa pri sosedih čez cesto, v Layerjevi hiši, spila skodelici odličnega domačega čaja. Matej si je priskrbel zalogo južnoameriške pražene kave. Obveznem obhodu po mestu je sledil postanek za malico in kofe v najbolj hip kranjski kavarni ta hip – Panorami Stara pošta.

Po dveh rezinah specialne mortadele v Figi, ultranobel delikatesi na glavni mestni ulici, za kateri je Matej odštel slaba dva evra, je bil čas za odhod. Navzdol je šlo lažje, zato sva šla to pot peš. Vlak je imel dobrih deset minut zamude, midva pa še veliko preveč časa, zato sva v za osemdeseta leta prejšnjega stoletja hudo stereotipnem baru na železniški postaji spila še zadnji čaj. Poleg slednjega je v omenjenem lokalu z niti ne tako bornega menija med drugim mogoče za evro in pol kupiti Bobi palčke, za evro porcijo smetane, za slabega pol evra pa celo trdo kuhano jajce in žeton za pikado.

Ko smo s hitrim vlakom brez postankov drveli nazaj proti Ljubljani, je Matej že koval načrt za naslednji izlet…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja