Z muzejskim vlakom v Radovljico

Na festival čokolade, kakopak. Medtem ko je lokomotiva svoji starosti primerno zamujala krepke pol ure, je Mr. P. že v Ljubljani pretaknil celotno notranjost in izpostavil vse detajle v les oblečenega vagona: usnjene pasove na oknih, dvonadstropne poličke za prtljago, lesene čepke na zavesah, pa sistem za uravnavanje temperature, debelino sten, črno premazana tla in še kaj. Ko smo po dobri uri vožnje prisopihali v Radovljico, je bil festival že v polnem teku, lomljenje največje čokolade zamujeno in preden se je Linhartov trg po kosilu dokončno napolnil s sladkorja željnimi obiskovalci, sva tudi midva naredila hiter, a produktiven obhod po stojnicah.

Tu in tam sva zavila v kakšno prazno stransko ulico, skočila v antikvariat in starinarnico, se sprehodila po z vilami posejani Gorenjski cesti, nato pa jo mahnila v nasprotno smer, proti pokopališču, in povsem nepričakovano odkrila nekaj izvencentralnih radovljiških arhitekturnih biserov, tj. z mozaiki okrašeno grobnico družine Vurnik ter betonski lok na radovljiškem pokopališču v stilu socialističnega modernizma.


Enkrat ko Radovljica ne bo gostila festivala čokolade, bova šla v Mestni muzej in k Lectarju na kavo. Enkrat ko park ne bo nabito poln s stojnicami in na enem od vogalov ne bo igral narodnozabavni bend, se bova sprehodila skozi gabrov drevored do Vurnikove rojstne hiše. Enkrat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko