vselepoinprav.si

Glede na to, da so večje (ali vsaj omembe vredne) količine snega v alpskih dolinah zadnja leta prej izjema kot pravilo, sem snežne odeje v nižje ležečih predelih vsakokrat toliko bolj vesela, še posebej če se ta zgodi ravno dan ali dva pred vikendom in so za prihajajoče dni povrh vsega napovedane še nizke temperature, ki bodo zagotovile, da se bo zimska idila nekaj časa tudi obdržala. Že lanskega januarja, ko sva jo na eno od takšnih idiličnih sobot mahnila v Tamar, sem bila navdušena nad zvokom škripajočega snega pod nogami in kuliso mogočnih Julijcev pred sabo. Tokrat ni bilo nič drugače.

Ker je bila cesta Vršič iz zgoraj navedenih razlogov zaprta, sva avto pustila pri jezeru Jasna, se po cesti povzpela do tretje serpentine, tam pa skrenila na slabo uhojeno gaz, ki se je nato skozi gozd razmeroma hitro spustila v dolino. Le nekaj korakov zatem, ko sva prečila potok Suha Pišnica, se je pred nama odprla prostrana, v rahlo meglico odeta planina V klinu, sredi katere je ždela ena sama pastirska koča. V zgodnjih dopoldanskih urah je bilo pohodnikov malo in na planini je vladala spokojna tišina. Na koncu travnika sva, prekritega z debelo plastjo snega, obšla spominski park Mali Tamar – obeležje, postavljeno v spomin vsem ponesrečenim v gorah, kmalu zatem pa se je steza pridružila poti, ki v Krnico iz Kranjske Gore vodi ob Veliki Pišnici. Od tam naprej se je cesta – zdaj steptana in široka – začela zlagoma vzpenjati, naklon, na trenutke niti ne tako zelo nedolžen, pa je vztrajal vse do cilja. Kočo z znamenitimi belo-zelenimi polknicami sva dosegla dobre pol ure kasneje.

V koči je v majhnem, že dodobra razgretem in sila učinkovitem gašperčku prijetno prasketal ogenj, iz zvočnikov pa so se v različnih jakostih zvoka izmenično razlegali zdaj slovenski zdaj ameriški narodnozabavni napevi. Na stenah je bilo razobešenih nekaj bolj ali manj posrečenih humorističnih izrekov, v kotnem delu klopi je ležalo nekaj temeljito (ob)rabljenih družabnih iger, majcena okna pa je še vedno krasila papirnata zimska dekoracija. Kot nama je v zadnjih letih prešlo v navado, sva naročila krožnik dobro zabeljenih ajdovih žgancev in kislega zelja (enega najboljših, kar sem jih kdaj jedla), povrh tega pa še porcijo toplih, sveže ocvrtih mišk, ki je bila tako obilna, miške, skoraj že podgane, pa tako velike, da sva jih bila na koncu nekaj primorana vzeti s seboj.

Nazaj k jezeru sva se sprehodila po poti, ki vodi ob Veliki Pišnici, na kateri sva nekoliko pred poldnevom srečevala vedno več zariplih (in nekaj objokanih) obrazkov, ki so s sankami (večinoma pa kar na njih) sopihali (in hlipali) na miške. Po slabih treh urah in enajstih kilometrih in pol sva se vrnila na zdaj že povsem polno parkirišče in tako kot lani, ko sva se vračala iz Tamarja, sva bila tudi tokrat vesela odločitve, da sva se na pohod v dolino odpravila še preden se je tam začel odvijati običajen zimski sankaški direndaj.

Preberi tudi: