Sedmera jezera

Pisalo se je leto dva tisoč trinajst, bilo je sredi avgusta in pasje vroče. Štartala sva na planini Vogar in do Planine pri Jezeru potrebovala uro in pol. Pomalicala in počila sva v mnogoštevilni družbi kolegov sopohodnikov, a sva čez pol ure, na Dednem polju vseeno naredila še en postanek. Visoke smreke so nato zamenjali dišeči borovci, štrleče bele skale in nizko grmičevje. Odprl se je pogled v dolino, pot pa se je razcepila v dve smeri: čez Prode in čez Štapce.

Ubrala sva tisto manj položno. Opoldansko sonce naju je skozi redek macesnov gozd pošteno žgalo v hrbet, a je bilo vse pozabljeno takoj, ko se je na prevalu pod nama prikazalo temno zeleno Dvojno jezero. V koči sva si – kakopak, zasluženo – privoščila ričet in – za energijo – Multisolo. Potem je Matej v ledeno vodo namočil tri prste. Na skali ob jezeru sva posedela ravno dovolj predolgo, da so noge postale težke, pot do naslednjega, Velikega jezera (tak je bil prvotni načrt) pa nenadoma prenaporna. Če sva se v teh letih hribolazenja česa naučila, potem je to dejstvo, da se v hribih ne rine z glavo skozi zid in da je potrebno odnehat, ko se ne počutiš več stoprocentnega vase. Konec koncev naju je čakala še ne tako zelo kratka pot nazaj. Tokrat sva jo mahnila čez Prode in kmalu ugotovila, da je bila odločitev, da sva obrnila, prava.

Bila sva že precej utrujena, tudi vročina je naredila svoje. Ko sva na planini Ovčarija znova počivala, se je Matej spoprijateljil z ljubkim govejim mladičem in če vprašate njega, je bil izlet do Dvojnega od Sedmerih triglavskih jezer najlepši izlet na svetu.

Preostalih pet pa drugič.

Slikovni material v celoti (z izjemo predzadnjega kolaža) prispeval @matejperko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja