Nekdanjo črpalko, predelano v prodajalno sladoleda, sem opazila tisti trenutek, ko sva v Ilirski Bistrici zapeljala iz krožišča. Posledice so bile neizogibne: v mojem naročju se je znašel največji lonček (naslednji korak bi bila le še banjica) s tremi kepicami kremastega sladoleda, obloženega in prelitega z vsemi možnimi dodatki. Preberi več »
V resnici sva si le želela pogledat grad Bogenšperk. Pa sva se nato zapeljala še v Stično, ker Matej še nikoli ni bil v samostanu. Od tam pa do Trebnjega je še čisto malo in ko se človek enkrat spravi k stvari, štajerska meja in Sevnica nista več daleč. Preberi več »
Bilo je sredi poletja, do Putinovega obiska še slab teden, cesta do Ruske kapelice pa temu primerno ravno na frišno asfaltirana. Na Vršiču, ki se je kljub zgodnji jutranji uri neusmiljeno polnil s pločevino, je veter bril, da je bilo kaj, a smo se do melišča in grape nad njim že dodobra razgreli. Sledilo je nekaj ovinkov med nizkim grmičevjem, nato pa smo dobršen del poti grizli kolena po belem, od sonca razgretem grušču, ki ga je Matej vztrajno imenoval grušt.
Občasno posežem po kakšni srhljivki. Kdaj pa kdaj po priporočilih znancev, pogosto ob vsesplošni evforiji knjigožerskega bralstva, ki vznikne ob izidu kakšne nove knjige. Zadnjikrat sem se z Jezerom Tadeja Goloba kar dobro opekla. Pravzaprav me je pustil precej hladno. Mogoče ravno zato tudi pri Hawkinsonovi nisem imela pretirano visokih pričakovanj, a sem nato Dekle na vlaku prebrala na dah. In s tisto ravno pravšnjo mero napetosti, ob kateri je pred spanjem malce neprijetno ugasniti luč.
Preberi več »
Na Krasu se je težko ne imeti fajn, ne glede na prevozno sredstvo ali letni čas. Štanjel človeka težko ne navduši, navzlic podloženi, štiri do pet kilogramov težki opravi. Preberi več »
V Jonskem morju na zahodni obali Grčije, bližje Albaniji kot Atenam, leži Lefkas. Lefkas (ali nekoliko pristnejše – Lefkada) je otok, ki ga pri istoimenskem glavnem mestu s celino povezuje petdesetmetrski plavajoči most. Lefkas je gorat, z bujno vegetacijo porasel otok, katerega najvišja vrhova v osrednjem delu segata krepko čez tisoč metrov, ime pa so mu posodile bele (lefkos) skalnate stene, ki se vzdolž zahodne obale spuščajo v kristalno čisto morje tiste popolne svetlo modre barve.
Preberi več »
Begunje na Gorenjskem so poznane po marsičem. Po najbolj znanem slovenskem proizvajalcu športne opreme, naprimer, ki ima v Begunjah svoj sedež, trgovino in proizvodni obrat. Pa po bojda najuspešnejši slovenski narodnozabavni glasbeni skupini, ki ima v vasi svojo gostilno in celo muzej. Po razvalinah gradu Kamen iz trinajstega stoletja, ki stoji v dolini Drage, malo naprej od središča vasi. In po gradu Katzenstein, tudi Kacenštajn, iz petnajstega stoletja, v katerem se danes nahaja psihiatrična bolnišnica, manjši del pa je preurejen v spominski Muzej talcev, posvečen ujetnikom nekdanjega gestapovega zapora. Ob gradu je park, v parku pa Plečnikov paviljon.
Preberi več »
Obožujem sodobne skandinavske pisatelje. Humorističnim prigodam Arta Paasilinne in krimičem Henninga Mankella z inšpektorjem Kurtom Wallanderjem v glavni vlogi so sledili Stieg Larson, Jonas Jonasson ter Karl Ove Knausgård s svojim Bojem. Potem sem prebrala Moža z imenom Ove Fredrika Backmana. In Babico, ki vas pozdravlja in se opravičuje. Zdaj berem Britt-Marie, ki je bila tukaj. In Backman mi je vedno bolj všeč. Preberi več »
Na Mali ulici v središču Ljubljane, v prostorih nekdanje Lačne koze, oštarije v katero sem stopila enkrat in nikoli več, se je nedavno odprl lokal Gig – kavarna, bistro, bar, vsakega po malo. V Gigu vam ob domačem ledenem čaju iz ananasa in kokosove moke tudi v petek zvečer postrežejo s sveže pripravljenim, naravnost besnim sendvičem iz kuhanega pršuta, zorjenega sira, hrustljave slanine, solate in sušenega paradižnika. In jaz paradižnika sploh ne jem. Kapo dol.