Lefkas: veter v laseh, med prsti pa bel pesek
V Jonskem morju na zahodni obali Grčije, bližje Albaniji kot Atenam, leži Lefkas. Lefkas (ali nekoliko pristnejše – Lefkada) je otok, ki ga pri istoimenskem glavnem mestu s celino povezuje petdesetmetrski plavajoči most. Lefkas je gorat, z bujno vegetacijo porasel otok, katerega najvišja vrhova v osrednjem delu segata krepko čez tisoč metrov, ime pa so mu posodile bele (lefkos) skalnate stene, ki se vzdolž zahodne obale spuščajo v kristalno čisto morje tiste popolne svetlo modre barve.
Lefkas sva v razmahu treh let raziskovala dvakrat. Obakrat po en teden in tako prvič kot drugič nama je na koncu zmanjkalo časa. Z najetim motorjem sva odkrivala plaže najlepšega, zahodnega dela otoka, po ozkih, serpentinastih cestah vijugala med nasadi oljk in čredami ovac in v pozdrav kimala v črnino zavitim mam’cam, ki so sedele na pragovih svojih hiš. Do rta z visokimi belimi pečinami na skrajnem jugu otoka, z vrha katerih naj bi se zaradi neozdravljivih ljubezenskih bolečin v morje pognala antična grška pesnica Sapfo, sva se zapeljala šele ob drugem obisku. Rt ponuja tudi daleč najlepši razgled na bližnje otoke: Kefalonijo, Meganisi in Itako, pri čemer bo marsikateri domačin s ponosom hitel povedati, da je pravzaprav Lefkas tista prava Itaka, ki jo je v svojih delih opisoval Homer ter da je Odisejeva palača nekoč stala prav tukaj. Brez dvoma pa je nedaleč stran, na otočku Scorpios ob vzhodni obali Lefkasa, svojčas prebival slavni ladjarski mogotec Ari Onassis, občasno tudi v družbi njegove Jackie O.
V Agios Nikitas, vasi, ki je pravzaprav le kamnita ulica s peščico manjših hotelov, nekaj restavracijami in dvema dobro založenima trgovinama, prečno postavljena na obalo majhnega zaliva, sva imela do najbližje taverne (predvsem pa slaščičarne) le nekaj korakov in že drugi večer sva ugotovila, kje pripravljajo najboljši gyros.
Slap na vzhodni obali otoka sva obiskala le enkrat, predvsem zato, ker ta v poletni vročini skoraj presahne. Po enkrat sva se zapeljala tudi v bližnji Nidri pa v Vasiliki, drugo največje mesto, ugnezdeno v zaliv na južnem delu otoka, a naju je bolj kot na jug vleklo na sever, v glavno mesto, kjer sva v kavarni ob morju ob soku in kavi vsakokrat dobila še zajeten kos domačega peciva, podobnega našemu marmornemu kolaču.
Tako prvič kot drugič je bilo slovo od vsega dobrega vse prej kot lahko, v drugo celo do te mere, da sva skoraj zamudila letalo.