Popoldanski vzpon na Slivnico

Bilo je že kar krepko po tretji popoldan, ko sem parkirala v vasici Martinjak, enem od izhodišč za krajše popoldanske sprehode na goro čarovnic. Nameravala sem sicer štartati iz Grahovega, a mi je tam kar dvakrat uspelo zgrešiti pravo cesto, zato sem se v tretje raje odpeljala v sosednjo vas. Iz obeh izhodišč naj bi hoja do vrha trajala uro in petnajst minut in prepričana sem bila, da bom zaradi pomanjkanja kondicije in nenačrtovane neaktivnosti v zadnjih treh mesecih zagotovo potrebovala vsaj četrt ure več.

Planinska pot je že po nekaj korakih zavila navkreber v gozd in strmina je vse do vrha popustila le nekajkrat in le za kratek čas. Za menoj se je odpiral vedno lepši razgled na Cerkniško jezero, nad katerim je žarelo toplo, vse nižje ležeče sonce, ki me je priganjalo, da so bili moji postanki čim krajši. Od mladeniča, ki me je prehitel nekje na tretjini poti, ko sem se (zaradi razgleda, seveda) za minuto ustavila, sem izvedela, da je na jezeru nora gneča in strinjala sva se, da je bila odločitev za vzpon z razgledom prava odločitev tistega dne.

Malo pod vrhom je svetel listnat gozd zamenjalo brinovo grmičevje, to pa je nato prešlo v travnato pobočje, od koder se je odprl razgled na zaplate deloma zasneženega, deloma pomrznjenega jezera. Na koncu sem do vrha – sicer kar dobro zasopla in s povsem premočenim hrbtom – prikorakala v dobri uri, ravno ob pravem času, da sem še ujela sonce, ki se je spuščalo za greben Javornikov.

Pri planinski koči je bila le peščica ljudi in ena čarovnica, na vrhu pa nikogar in ko sem se skozi zasnežen gozdiček nad domom vračala na razgleden travnik, je sonce ravno zahajalo za hrib in drznem si reči, da je bilo kar malo čarobno. Ob prelivanju oranžno-rdeče-roza barv na nebu sem se vrnila na izhodišče – ravno ob pravem času, da mi ni bilo treba prižgati naglavne svetilke. Še dobro, ker je, vsa nova in bleščeča, ostala doma.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.